|
caillou -> Kaj vse preživimo ljudje (29.6.2007 16:24:36)
|
Danes sem čisto slučajno spoznala neko simpatično mamico, s še bolj simpatično punčko[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Otroci so se zaigrali, midve pa sva si privoščili čvek o vsem mogočem. Nekje na sredi pogovora, ko sem omenila, kako je prazvaprav punčki ime, je mamica utihnila in kot da bi premišljevala ali naj mi sploh pove, vseeno povedala.
Punčki je ime **** in ime je dobila (sicer v ženski obliki) po pokojnem bratu, ki so ga tri leta nazaj pokopali. Obnemela sem in nisem vedela, kako naj debato sploh nadaljujem. Glede na to, da je mamica relativno še zelo mlada in da je pred tremi leti izgubila prvorojenca, so se vprašanja v moji glavi kar bombardirala med seboj.
Obe sva bile nekaj časa tiho, potem pa se je mamica odprla. Povedala mi je, da je bil sinček star sedem let in je bil vedno zdrav otrok. Težave so se začele, ko je kar naenkrat začel izgubljati ravnotežje. Odpravila sta se k zdravniku in tam so odkrili, da nekaj ni vredu s centrom za ravnotežje. Da je bila bolečina še toliko hujša, je imel kakšen teden ali dva prej sistematski pregled in ugotovili so, da je z njim vse v najlepšem redu.
Tega nesrečnega otroka so poslali na pediatrijo na slikanje male glavice, ki je komaj začela živeti. Slike so pokazale, da se je v njej naselil smrtonosen tumor. Ni mu bilo pomoči. Med angelčke je odšel na zadnji šolski dan svojega prvega razreda pred tremi leti (bolezen je terjala le tri tedne hudega trpljenja).
Ta izpoved nesrečne mame me je močno pretresla, obenem pa se počutim tako zelo srečno, ker imam dva zdrava otroka, ki mi ta hip sama nalivata coca-colo v kozarce, med drugim tudi po laminatu. Nič ne de, samo da sta zdrava, no, da smo zdravi.
Žalostno, vendar resnično, da se samo ob takih slučajih spomnimo, kakšno srečo imamo v življenju in kako majhen problem je to, če nam na parkirišču kdo butne avto, če nas v trgovini na blagajni porivajo naprej, če se možek enostavno ne spomni, da obstaja tudi koš za umazano perilo, če se nam zasmodi kosilo, če se v trgovini sprehaja otrok, ki mu je norica pravkar pogledala ven na ličku, ...
Naš dan danes ni stresen, težek, slabovoljen, naš dan je danes nabit s čustvi in eden izmed najsrečnejših v mojem življenju.
Tale mamica in seveda tudi oče, sta ena izmed tistih, ki sta izkusila najhujšo nesrečo v življenju in preživela. Kapo dol pred takimi.
Ne vem, mogoče ni pravi forum, pa vseeno, me bodo že prestavili če bodo želeli.
Hotela sem samo povedati, da ni nič hujšega kot taka zgodba. Vse ostalo se mi zdi, da se nekako lažje preživi. Kaj menite, je sploh lahko še kaj hujšega ?
Naj nam malenkosti ne pokvarijo dneva in naj se še tako velik problem vsaj za trenutek izniči.
Srečno
|
|
|
|