|
HuAnita -> RE: HuAnita, moje sožalje. (4.7.2007 10:47:23)
|
Punce, hvala vsem. Spet jočem, ker prej nisem vedela, da ste odprle to temo.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]
Res hvala, ful mi pomeni vsaka misel na mojega brata.
Stra je bil 29 let. Zadnja leta je imel več nesrečnih ljubezni, z vsako punco pa je bil vsaj leto dni. To, pa tudi splošne razmere - živel je še doma, plača komaj za dostojno življenje, ki ni dopuščalo prevelikega luksuza, k zadnji punci se je želel preseliti (ji je lani še veliko pomagal pri urejanju hiše), potem pa je ljubezen z njene strani počila, .... skratka kar nekaj dejavnikov, iz katerih ni več videl izhoda. 'Gor' ga je držal šport - bordanje, učil je nekatere danes najboljše slovenske borderje.
Sanjal je na veliko, a ni imel potpljenja in volje, da bi sanje uresničil počasi[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] Če ni bilo vse takoj, ga je potolklo. Če ni zmagal takoj, je padel v depresijo. Kljub temu smo verjeli, da se bo izkopal iz črnih misli.
Novica naju je z mamo zadela sredi noči na Cresu, očeta sva pustili spati, da bi lahko kolikor toliko zbran peljal doomv. Ravno 3 dni smo bili (na siecr 10-dnevnem) dopustu. Najprej je še 'kao' kazalo, da se zna izvleči, a to je bil le trik najmlajšega brata (siromaka so sredi noči kriminalisti peljali na travmo, da je brata identificiral[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]), da smo srečno prispeli domov.
Punce, čuvajte se. To, kar sem potem 15. 6 zvečer videla na travmi, ne privoščim niti Hitlerju in podobnim. Brat je še dihal, vse drugo je odpovedalo. Ko sem ga božala po nogi (starša in maljši brat smo stali vsak na eni strani), je bil še topel, dlaka se mu je ježila. Zakaj ne vstaneš???????!!!! Zakaj se šališ - saj živiš, si topel!!!!!!!
Dnevi potem so mora. vem, da mora vsak umreti, vem, da nam usoda že ob rojstvu zapiše, koliko časa bomo na tem svetu, ampak je res moral končati tako tragično, sam, pred zaprtimi vrati ljubljene in z nedoselgjivim telefonom, da bi mu vsaj mama odrvnila misli na najhujše?!?!
Vsak dan se mi odpirajo nova vprašanja. Jezna sem nanj, zamerim mu, hkrati pa mi je s strelom odpihnil velik kos srca. Srca, ki zdaj krvavi, čeprav ima svoje razloge za veselje - potrpežljivega partnerja in dva otroka....
Zdrave organe aktivnegašportnika smo darovali. Upam, da z njimi živi naprej...
Me samo zanima, kako to darovanje organov poteka...? Če katera ve... To je treba presaditi 'živo', ne, se ne da zamrzniti?!
Nekaj se mi jih je že oglasilo na zS, ki ste imele podobne zgodbe. Če mi zna še katera pomagati, da prebolim toliko, da bom lahko normalno funkcionirala, se priporočam.
|
|
|
|