|
picola1 -> RE: dajanje potuhe (28.6.2007 16:37:16)
|
IZVIRNO SPOROČILO: viv
Če so otroci enako stari in če ni grobosti, potem ne posežem vmes. Če se puli z nekom za neko igračo - pa naj se! V življenju ji ne bo nikoli nihče nič prinesel na pladnju. Nekaj borbenosti, tekmovalnosti in samozavesti je tudi potrebno imeti, da lahko preživiš. Znati se je treba tudi branit, ker ne bo vedno mamice za vogalom, ki bo pritekla in reševala situacijo. Naj se zmenijo otroci med sabo!
Drugo pa je, če nekdo očitno starejši in močnejši dela teror. To je pa druga zgodba...
Jaz se tut strinjam s tem.
Menim, da je potrebno otroke večinoma pustit, da se zmenijo sami, razen če res pridejo stvari čez mejo. Sami se morajo naučit postavit se zase (če se ne zna, mu je treba pa razložit, pokazat, itd.), po možnosti na čimbolj miren način, odločno (ne pa s pretepanjem). Naučut se morajo, da je občasno prepiranje nekaj, kar je normalno (saj to počnemo vsi) in da je pomembno sklepanje kompromisov.
Še posebej se mi zdi, da se morajo znat zmenit sami, brez posredovanja staršev, če so to bratci in sestrice (al pa bratci in bratci, itd.), ker potem je vse prevečkrat slišat: Mamiiiiiiii, Nika me je pa.../mi je pa... ipd. Starši potem reagirajo velikorat tako, da verjamejo tistemu, ki je prvi prišel iskat pomoč, kar je pa velikokrat varljivo, saj ne vidijo, kaj se je dogajalo pred tem.
Sama sem bila tako velikokrat kriva za nekaj, kar sploh nisem naredila ali pa je začel moj brat pa sem se samo postavila zase. Samadva se pa nikol nisva znala zmenit med sabo, ker je bla itak tam nekje vedno mami, ki je posegla vmes...
|
|
|
|