|
itata -> Sama čez nosečnost... (25.6.2007 17:01:59)
|
Pred 2 tedni sem se že obrnila na vas na temo, da si je moj fant "premislil" oziroma ni bil za, ko je izvedel, da sem noseča in se ne bo preselil k meni. Skoraj povsem sigurno. Se je tudi precej umaknil. Mi je to sicer ljubše kot, da bi mi jamral in razlagal, da ne ve kako bo on zdaj to na dveh koncih zmogel (roko na srce, da bi moral prej misliti na to), pa naj ga pri prvi družini poslušajo, če ga želijo, čeprav jim verjetno še ni povedal. Jaz ne rabim, da zraven mene iz slabe vesti visi in dela slabo energijo. Ne pa da bi ga odganjala, da ne bo pomote. Točno ve, da bi mi bila njegova družba in podpora dobrodošla. Ampak pozitivna. Ni sedaj čas za to, da me obremenjuje s tem kako bo on to zmogel. Bo pač moral. Kaj naj drugega rečem. To je tako kot bi se jaz zdaj naslednjih 10 let po glavi tolkla ja kako bom pa jaz sama to zmogla... Bom. Ni druge. Sem se odločila, da bom otroka imela, ker mu lahko nudim vse (razen očeta, ampak to je izven mojih moči - žal). Ne bom pa sedaj slabe volje do otrokove mature, ker se ni tako izteklo kot sva se dogovorila. Pa ne zaradi mene, ampak ker se je drugi ustrašil preveč obveznosti, požrl vse besede, ki jih je kadarkoli dal in se umaknil... Tako je. Žal.
Malce me pa vseeno skrbi it čez nosečnost sama. Sedaj še ni problema. Sem noseča 8 tednov. Na srečo sem dokaj samozadostna in samostojna, ampak pridejo pa momenti, ko rabiš kakšno pomoč. Psihično in drugačno. Priznam, da je malce težko ko grem tko na sprehod in vidim druge nosečnice s partnerji ali družinami... Čeprav vem, da niso vsi neskončno srečni, mi je vseeno malce težko. Saj mi bodo starši pomagali in prijateljice, za katere imam srečo, da jih imam kar nekaj in to zelo zelo dobrih. Ena izmed njih je tudi noseča:) Vseeno pa si ne morem pomagat, da me malce ne skrbi.
Ali je katera med vami mogoče šla sama čez nosečnost in ali mi mogoče zna dati kak nasvet na to temo?
|
|
|
|