|
MarijaPo -> RE: Marčevke (21.8.2007 16:03:52)
|
Naravoslovno razmisljanje o odmrtju zarodkov
Ze celo popoldne mi Ana Lunin komentar o neprimernosti naravoslovnega razmisljanja ob izgubi zarodka ne da in ne da miru.
Tiste, ki nimate casa, ali pa vas zanima kaj bolj lahkotnega, moj post zlahka preskocite. Tudi tiste, ki ste trenutno v zalovanju za svojimi zarodki, ne berite tega, ker mogoce res katera tako razmislja, da jo bo moja ekspertiza na to temo se bolj prizadela.
Moja Eva mi do zdaj (razen zunanjega obrata, pa se ta mi je bil prizanesen) ni delala nobenih tezav, prav tako tudi moj zarodek Mirko (tako imenujem svoje zarodke) zaenkrat uspeva idealno, zato ne znam ocenit kako se pocutijo tiste, ki jih je doletela nesreca. Mogoce bom tudi jaz v petek zvedela na nuhalni kaj groznega in se bom potem gnusila sama sebi ob tem mojem danasnjem razmisljanju. Tega ne vem. Upam, da tudi nikoli ne bom zvedela. K pisanju sem se spravila ravno zato, ker se mi je zdel razlog "bolje, da o tem ne pisem, ker kaj ce bo to potem glih mene zadelo" slab.
Najprej naj omenim, da z besedo zarodek nikogar ne zalim, to je pac medicinski termin, s katerim imenujemo majhno razvijajoce se bitjece od nastanka pa do 12 tedna, ko ga prekrstimo v plod. (Citirano: zarodek ali embrio imenujemo oplojeno jajčno celico in skupek celic do 12. tedna nosečnosti. Po tem obdobju pa zarodek postane plod ali fetus.) Nekateri ljudje ze ob imenu zarodek mislijo, da smo kruti in brezsrcni, pa to nismo, le stvar imenujemo tako, kot ji je ime.
Moje razmisljanje je potekalo takole: zakaj se je Ana Luni zdelo, da bo kepico moje tolazenje le se bolj prizadelo? Odgovor je v tem, da Ana Luna razmislja zelo drugace od mene. Njej se morda zdi mali zarodek neka ze oblikovana oseba, ki v tragicnih okoliscinah umre. Meni se docim zdi zarodek skupek celic, ki se delijo in skupine njih postajajo specializirane za npr. zivcni sistem, kosti,... Tako, kot smo se to ucili pri biologiji. Pri prvi nosecnosti vsi zelo personificiramo zarodke. Si jih predstavljamo bolj kot dojencke, ki lezijo v zibki, me pa jim dajemo poljubcka za lahko noc. V resnici ni tako, ce bi videle v realnem svetu nase zarodke, bi se nam najbrz gnusili, ali pa bi nas bilo strah. Tako kot v soli, kjer smo imeli v vitrini 10 cm velik plod in sem se ga vedno bala.
Zakaj je torej Ana Luno zmotilo to, da je bolje, ce zarodek, ki se nepravilno razvija umre, kot pa da ga donosimo in skupaj z njim trpimo celo nase in njegovo zivljenje? Najbrz je to vprasanje enako kot zakaj nekdo dobi neko bolezen in umre. Podobno se je sprasevala kepica - kaj sem naredila narobe, da je moj zarodek umrl? Zakaj imam ravno jaz skoliozo in zaradi nje vecino nosecnosti prelezim? Na ta vprasanja je tezko najti odgovor. Zelo tezko. Ravno zato se ljudje zatecejo k veri, kjer so odgovori vnaprej podani in dogmaticni (o njih se ni treba sprasevati, ce so pravi, ker se ve, da so pravi). Ravno tu je vera najmocnejsa. Ljudje se sprasujejo komplicirane stvari.
Moj moz je fizik, jaz sem matematik, narava naju fascinira ze od nekdaj. Kako se iz spermija in jajceca naredi celica, ki se potem deli na dve in ti dve spet na dve in kako se zacne potem to uvihavati in dobivati notranjost in zunanjost, kako potem zadeva zacne spominjati na pupka in kako par celic iz nule zacne utripati in simulirati srce. Divje lepo. Toliko grse se mi zdi to cudovito razvijajoco se tvorbo imenovati angelcek in ob potencialni napaki imenovati to "angelcka je bog poklical k sebi". Slo je pac za napako. Napake, ki so tako hude, da zaradi njih odmrejo zarodki, so ponavadi take, da si jih niti ne znamo predstavljati. Vsi smo ze kdaj videli kako zgledajo otroci s prirojenimi napakami, downovim sindromom,... Napaka, ki prizadene nase zarodke, ki odmrejo, so znatno hujse, pa ze te, od katerih zarodki prezivijo so grozne. Ne pravim, da bi morali pobiti vse otroke s prirojenimi napakami. Na nuhalno svetlino gremo zato, da ugotovimo, ali je nas (takrat ze) plod morda defekten. In ce je, se obicajno odlocimo za splav. Otroka z downovim sindromom si ne zelimo. Prav tako si verjetno ne bi zeleli otroka, ki nima niti ene ledvice, ali pa, ki nima zivcnega sistema, ali kaj takega, zaradi cesar zarodki odmrejo.
Zakaj se to zgodi ravno nam, pa je se vedno odprto vprasanje. Osebno mislim, da se je z njim nespametno ukvarjat. Tako pac pride. Moj tast bi rekel: taka je narava stvari. In po svoje bi imel prav. Tako se je pac zgodilo. In meni je v tem primeru najboljsa tolazba to, da v resnici nismo nikogar zgubili. Nekdo se je kvecjemu resil celozivljenjskega trpljenja.
Se nekaj na temo naravoslovja bom dodala. Racionalno naravoslovno tehnicno razmisljanje ni neosebno, hladno, necustveno. Zakaj Ana Luna tako vidi to vejo znanosti, si predstavljam. Imela je zamorjenega ucitelja fizike ali matematike, ki jo je trpincil celo srednjo solo in na koncu si je prisegla, da so ljudje, ki opazujejo naravo pac hladni in zli. Temu k sreci ni tako. Morda smo naravoslovci res malo cudni, ampak k sreci je temu tako zato, ker vidijo stvari v drugacni luci in se potem tudi domislijo cesa novega, ki da korist navadnim ljudem. Recimo odkritje elektrike. Ce bi Tesla stalno sedel za svojo sveco in bral musketirske romane, ne bi nikoli iznasli elektrike. Tako pa so ga imeli za cudnega, ker je simuliral strelo in se nekajkrat opekel.
Upam, da boste vse kdaj dozivele sreco ob kaksnem naravoslovnem spoznanju ali odkritju in da se je vsaj koga (v pozitivnem smislu) dotaknil moj post.
|
|
|
|