|
Njuškalo -> RE: Otrok in vera (21.6.2007 0:06:28)
|
Meni se ta mamica ne zdi neumna ali kaj podobnega, mi je pa čudno vse skupaj.Čudno mi je tudi to, ker si je otrok res želel iti na rojstni dan, mojemu sinu je vsak dan ponavljal ,da upa, da mu bo mami pustila, na koncu pa je bil razočaran.To se mi pa ne zdi v redu, ker rojstni dan pa res ni ena taka stvar, da bi zaradi tega, če bi šel otrok na praznovanje, njihova vera kaj trpela.
Na vabilu je bila tudi moja telefonska ( in od moža), torej bi me lahko poklicala in bi sigurno našli način, ki bi bil obema všeč.Njen sin bi se imel pa fajn ,preživel bi popoldne s svojimi prijatelji in mu ziher ne bi nič škodovalo to.
Jaz spoštujem njeno vero, pa če je Jehova ali katerakoli druga..samo tole je pa res že fanatično.Tudi jaz sem verna, pa ne bom od tamalega zahtevala ,da se drži vsega,kar naj bi se držala jaz naprimer.Saj logično, da otroka vzgajaš po svojih načelih, da prenašaš naprej to, v kar ti verjameš..vse o.k.V tem primeru me moti predvsem to, da ni niti malo upoštevala otrokove želje, da bi šel na praznovanje.
Tudi, ko so imeli v šoli zaključek 1. razreda ,njen sin ni želel nastopati.Sklepam,da je že čisto zmeden, ker ima v glavi , da se ne praznuje-in zaključek 1. razreda je kot neko praznovanje, pa zato ni želel ,da ona ne bo jezna.Ona je pa hotela,da gre nastopat in je prišel šele na koncu,držal se je pa kot na pogrebu.No, malo stran od teme..ampak vseeno.
Kar se tiče tistih, ki otroke silijo v ne vem kakšne športe pa, meni to ni o.k.Vse do neke mere.Noben fanatizem ni dober.Ne more zaradi starša otrok trpeti.To ni dobro iz nobenega vzroka.
Sem že razmišljala, da bi to mamico klicala in jo spraševala.Po drugi strani pa ful nisem tak tip, da bi koga spraševala kaj, kar se sam ni namenil, da mi pove..tako, da...če bo kaj želela,ima mojo telefonsko.
|
|
|
|