|
mamuška -> RE: Ne maram te... (20.6.2007 18:28:16)
|
Jaz še nisem na tem, bom kmalu, lahko pa ti povem dokaj svežo izkušnjo iz žlahte. Sestrična je počela točno to, kar počneš ti. Mala sestrica je bila alfa in omega, non-stop po rokah, pa pet jih je letelo, če je samo zanihala, kaj šele če je padla, potem so šli vsi na glavo, starejši dečko pa je stal ob strani kot neki nebodigatreba. Logično, da je dojenček že tako bolj odvisen od mamice, a toliko, kot nekatere mamice same potencirajo to odvisnost, tudi ne. Nobenemu očku ni nos in roka odpadla, če je dojenčka kdaj previl, noben dojenček ni dobil za ušesa jest, če ga je ati hranil, noben dojenček ni cepnil pot leh, če ga je ati pestoval. Res je, da dve-, tri,- štiriletnik ni več tako življenjsko odvisen od mamice, je pa nanjo še zelo zelo navezan, čeprav drugače. Vsak preživi in razume, da mamica dojenčka previje in nahrani, vendar da mora vedno "ta velik" počakat in "ta velik" dat mir, ni prav. Poleg tega je fantek moral še začet hodit v varstvo, ker dveh pa res ne zmore in je bil iz danes na jutri po 10 ur od doma. Lahko ugibaš, kaj je sledilo. Dretje na vse grlo "NE MARAAAAAAM TE!!!!! ZGIIIIIIIN OD BAJTE!!!!!! PR MIR ME PUST!!!!!" in čez nekaj časa naravnost "SOVRAŽIM TE!!!" pa spet padanje v drugo skrajnost, oklepanje mamice z vsemi štirimi, nočne more, neješčost, ponovno močenje postelje. Nekega dne je fantek vpričo cele vasi izjavil "odkar se je rodila sestrica, jaz nimam več mamice in atija, samo babico in dedija, pa še to samo včasih. Sam sem, čisto sam!" Meni je dobesedno zastalo srce. Izjava 3-letnega otroka. Še zdaj mi gre mraz po telesu, ko se tega spomnim. Vsem se je to zdelo strašansko smešno in so se potem še norčevali iz njega, mali pa je to mislil smrtno resno in iz dna duše. Sestrični sem skušala dopovedat, da naj zaboga kdaj da v vratsvo tudi dojenčico, ki je itak vseh vajena in totalno neproblematična in naj se posveti starejšemu sinu, ker ji jasno kaže, da je v hudi stiski. Pa kak teden se jo je malo prijelo, potem pa po starem dalje, ves čas mlajša po rokah, večji pa k babici in čao!
Tvoj fantek očitno doživlja nekaj podobnega. ENoletnice, ne glede a hodi ali ne hodi, že davno ni več treba ves čas vlačit po naročju. Še manj se otroka sprehaja za roke!!!! to je najslabša usluga, ki jo lahko odrasel naredi otroku. Otrok bo shodil, ko bo sam za to zrel, nič prej in nič kasneje, nikakor pa ne z rokami iztegnjenimi v vis!! Če ne verjameš meni, vprašaj pediatra ali še bolje razvojnega pediatra. Punčki naredi "stezo" s predmeti, ki se jih lahko oprijema in bo hodila sama, pravilno, s spuščenimi, ne pa z dvignjenimi rokami. Zakaj jo pobiraš?? Otrok se mora znat sam pobrat, sam se postavit nazaj na noge ali na ritko. Tega se ne dela!! Otrok mora znat past, mora znat ujet se na roke, da ne trešči z glavo ob tla in mora znat sam vstat - brez tega ni hoje in dokler tega ne zna, otrok ne hodi. Seveda ps s etega ne bo naučil, če vedno nekdo prileti in ga pobere - zakaj pa bise? Otroka se pobere samo, če je udarec tako hud, da otrok ne more do sape ali da se je kako drugače hudo poškodoval, sicer se otroka ne pobira. Logično pa, da se poigraš z njo, jo popestuješ, jo previješ na hraniš - vendar vse to naredi tudi s starejšim!!! Ne rabi te nič manj, kot mlajša, rabi potrditedv, da si še vedno tudi njegova mamica, ne samo od mlajše sestrice. Tudi pri nas so "moški posli", ki jih delata z atijem ali dedijem, vendar grem jaz ravno tako z njim šraufat, barvat, grem z njim orodje gledat - ne maram deltve na ženska in moška opravila! prav tako pa tudi z atijem kuhata ali preoblečeta postelje, pečeta palačnike ali pomijeta okna. Pri nas delamo vsi vse!
Moj nasvet bi bil, da se "odklopi" od mlajše sestrice. Vzemi si čas za starejšega sina. Porini mlajšo atiju v roke in pojdita vidva s sinom nekam, kjer je njemu res krasno. Povsem načrtno si splaniraj vsaj 2-3 popoldneve, ko bosta vidva ekipa. Ni važno, a bosta zbijala fuzbal, brala knjige, lenarila ob vodi v senci ali hodila po Baumaxu - otrok ti jasno kaže, da pogreša svojo mamico in bi jo rad nazaj. Ne samo zaradi "ne maram te!" - to tudi jaz slišim, ko že 5 x rečem naj nekaj naredi in v 6. dvignem glas ali ko mu prepovem nekaj, kar njemu ni po volji. Moj nespremenljiv odgovor je "prav, škoda, jaz te imam pa še vedno rada do Lune in nazaj!" in nikoli ne traja 5 sekunde, da se mi že stiska v objem z "oprosti, oprosti!" Tudi jutranja rutina - zakaj tudi zjutraj ati?! Ej, fant mora od doma, medtem ko sta ti in sestrica ves dan carice, ves dan skupaj, njega pa tudi zjutraj zrihta - ati. Zakaj?! Zakaj ga ne mami, ki je potem itak več ur ne bo videl ali zakaj ga ne skupno? Ne bo konec sveta, če se bo sestrica kdaj zbudila -ali pač? Jaz teh delitev na "atijeve" in "mamičine" otroke ne razumem. Oba starša sta od obeh (ali vseh!) otrok in tako tudi morata delovat.
Ne zameri, če sem te nekoliko okrcala, vendar tako jaz vidim stanje iz napisanega. Še posebej, ker sama praviš, da se je sin ravno med porodniško oddaljil od tebe. Poišči odgovor ZAKAJ!! Dve leti in pol star fantek pač ne more razumeti, zakaj je kar naekrat v vsem samo še druga violina. Zakaj je sestrica središče vesolja, on pa nekje ob strani, bolj atijev kot mamičin. SKušaj to popravit- pa ne samo zaradi "Ne maram te!", ki jih vsi kdaj slišimo. Fantek iz prvega odstavka se je vdal v usodo. Ne joka več za mamico, svojo stisko pa izraža še vedno in to vedno bolj agresivno, strašno se je navezal na stare starše, deloma tudi na atija - mamica je pa nekje povsem v ozadju. Velikokrat da vedeti, da je noče pogrešati.
|
|
|
|