Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen 3. Taka vprašanja kot si jih postavljaš ti trojči so popolnoma nezrela, mislim kje logika , da se greš to spraševati, kaj si iščeš tipa preko žice, neta, kupida ...? Sanjski partner se pokaže skozi čas, ko ga spoznavaš skozi življenje, videz ni vse, pravzaprav je samo maska. Jaz se pravzaprav takih stvari nikoli nisem spraševala, ker nikoli ne veš kaj ti bo življenje prineslo. IZVIRNO SPOROČILO: trojči Kje je logika? Saj to je, ni logike, da toliko zvez propade, pa da tolikokrat mislimo, ta pa je pravi, itak da te potem postane strah in želiš met neke pojme razčiščene, da se izogneš ponovnemu fijasku. Zakaj pa ti ne poveš, v čem je štos? No, ti bom poskušala odgovoriti. Sem že zgoraj napisala, da lahko nekaj bluzimo, kaj bi storili, če, ko... bi se nekaj zgodilo. To je zgolj teoretiziranje. Ne vemo, kaj bi dejansko storili, dokler v neko situacijo ne bi bili postavljeni. Lahko misliš, da imaš določene pojme razčiščene, a ko prideš v tisto situacijo, te kaj hitro lahko resnica lopne po glavi in vsi razščiščeni pojmi se razletijo v prafaktorje (koliko je žensk, ki reče, če me udari, bom spakirala kufre, a ko se jim to zgodi, ostanejo in kar vztrajajo). Zakaj? Ker v vsaki situaciji ravnamo glede na trenutno notranje stanje v nas samih, glede na trenutno stanje v okolju, v družini in nenazadnje glede na naše izkušnje. Želja imeti nekatere pojme razčiščene - razumem, da to izhaja iz strahu pred ponovnim fiaskom, a lahko je potem glede teh pojmov vse razčiščeno, pa nas doleti nekaj nepričakovanega na popolnoma drugem področju. Ne moremo kontrolirati vsega v življenju. In še manj lahko vemo, kako bomo dejansko delovali v določeni situaaciji. Lahko predvidevamo, seveda, kaj bo, to bo pokazal čas. Seveda ogromno vez propade, kako jih ne bo. Hiter tempo življenja, vse manj pristnih stikov, strah za vsakdanje preživetje, vse več edinčkov (brez zamere, a večina edinčkov, ki jih poznam, je zelo egoističnih, ker se jim ni bilo potrebno že v otroštvu naučiti deliti), vse bolj permisivna vzgoja, vse večja osredotočenost na JAZ in MOJE potrebe in želje, namesto na midva in najine potrebe in želje - to vodi do nezmožnosti vživljanja v čustva drugih, do majhnih, nepomembnih konfliktov, do občutka ogroženosti, zamer, nezmožnosti sklepanja kompromisov, ker le-ti zahtevajo popustitev v svojih principih, tega pa niso zmožni vsi. Raje vztrajat na svojem do konca . Tako da, jaz se ne sprašujem, kaj bo, če bo.... ker ne vem, kako bom ravnala. In ne vem, kako bi ravnali drugi. Ljudje imamo v življenju različne vrednote, cilje, želje. In dokler nam jih naš partner pomaga uresničevat, je to OK. Ko se te želje in vrednote začnejo preveč razlikovat, zaškripa. Enim zaškripa dokončno, drugi se zmažejo, odvisno, koliko so jim tiste vrednote pomembne. Včasih se življenje obrne tako, da se nam vrednostna lestvica povsem spremeni. Nekaj, kar nam je bilo pomembno pri 20.-ih nam ni več pomembno pri 50-ih. Tako da - le kako naj vem, kako bom ravnala čez 20, 30 let? Ne morem. Življenja pa ne živimo, če malo tudi ne reskiramo .
< Sporočilo je popravil Ankica -- 18.6.2007 21:44:09 >
|