Anonimen -> Spanje pri starših (30.10.2004 16:44:38)
|
To sem danes sicer že enkam drugam napisala , ampak bom še enkrat. Jaz sicer nikoli nisem hodila z mojim otrokom spat, ker pač ni bilo treba. Si za to ne štejem nobenih zaslug, tak se je že rodil. Že v porodnišnici je naprimer spal po 6 ur. Sem pa šla z njim spat na morju, v prikolici, ker pač ni bila njegova posteljica in recimo, da ga je bilo strah. Zgodilo se je, ko je bil star tri mesece. Potem, ko je zaspal, sem odšla iz prikolice, pustila vrata priprta. Sedeli smo zunaj in klepetali. To je trajalo kar nekaj časa, recimo kakšno uro, ko se mi je zazdelo, da nekaj slišim. Šla sem pogledat in zagledala ubogega dojenčka, pokritega čez glavo z mojim povštom. Jokal je na vse pretege, pa se ga je komaj kaj slišalo. Sploh ne vem, kako je pripšel do zraka. Bil je ves premočen in prestrašen. Torej, če ga polagate k sebi v posteljo, pa ga potem pustite spati samega (verjetno čez dan) bodite pozorne, da povšter toliko odmaknete, da ga otrok ne bo dosegel. Sicer pa so otroci zelo različni. Eni rabijo več ljubezni in crkljanja, drugi pač manj. Moj otrok nikoli ni hotel spati pri meni v postelji. Kako rada bi ga včasih stisnila k sebi, pa se ne pusti. Kar žalostna sem. Ampak tak pač je. Eni pa mamino bližino potrebujejo tudi ponoči tja do šole. Takrat pa se po navadi "odlepijo" in začnejo spati v svojih sobah, v svojih posteljah. Če bi se pri nas to zgodilo, bi k zakonski postelji "prištukala" še eno navadno posteljo.
|
|
|
|