Sem bila v isti situaciji tudi sama.
Razšla sva se, imava otroka, bil je skrajno nesramen do mene (tudi še kaj drugega je z mano počel), In je velikokrat ko me je srečal prosil za nazaj, telefoniral nagovarjal kolege in kolegice, da so mi nosili sporočila-ustna. Jaz trapa sem ga celo nazaj vzela. Zmenila sva se, kako bo naprej, prosila, da naj napake popravi, naj ne hodi ven, naj ne pije preveč, naj se ukvarja z majhnim otrokom in naj ne zapravlja denar, že tako ga nisva imela. In držal se je natanko tri mesece. Toliko je lahko zdržal, nato pa je bilo vse po starem.
Ko sem mu omenila, kaj vse sva se zmenila, me je debelo gledal, kot da ne bi še nikoli nič slišal. Iz mene in predvsem iz sebe, se je delal norca. Norca na kvadrat.
Videla sem, da kjub otroku, ki se mu ni nič posvečal, pa sva se zmenila, da bo vsaj malo z njim, da iz te moke kruha ne bo.
Iskal vse mogoče banalne uzgovore, jokal (še danes ne vem zakaj, saj ga ni v družino noben nič silil), uglavnem vse skupaj je bilo že preveč, in sklenila sem mu reči, naj pobere šila in kopita, in naj gre. V
tistem trenutku, ko sem to izgovorila, se mi je kamen odvalil od srca, in moja duša je kar dihati začela. Ni mi bilo mar, da ne bo imel kam, ni mi bilo mar za nič na svetu, kot za mojo svobodo, in lepo življenje za sina.Tudi po tistem, me je še dvakrat prosil skoraj da na kolenih, vendar sem se mu samo nasmejala in rekla,"Pod nosom se obriši" In tako se je "fehtanje" tudi prenehalo. Bila sem dolgo časa sama, ker pač v nobenega nisem imela zaupanja. zdaj pa sem končno našla tapravega, ki ga ljubim, in predvsem zaupam.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley20.gif[/image]