mamuška
|
Pri nas je bilo do 19. mes norišnica, kar se hrane tiče, sin pa ves čas krepko pod spodnjo mejo s težo (7 mes - ne celih 6 kg, 1 leto- 8 kg, 18 mes-9,5 kg). Plus tega imam sosedo, ki še danes, pri 17-tih letih je pohana bedra, pomfri, kečap, makarone s smetano in kraški pršut. Iz šole v naravi so jo poslali domov, s taborjenja so jo poslali domov, iz bolnice (!!!!!!) so jo po 3 dneh poslali domov, ker ni NIČESAR pojedla in to pri 16-tih letih in jaz sem si rekla, da tega doma ne bom gledala. Povsem razumem, da človek ne je 3, 4, 5 jedi, da pa je samo 5 jedi, je zame koma od kome in nesprejemljivo. Do 19. mes je bilo pri nas vse "bak" in "ne-ne". Po nasvetu pediatrinje sem vztrajala, ponujala male količine pestre, mešane hrane, vse od kraja. Ni treba pojest 20 žlic, pojej pa 3. Tako smo zelo počasi le prišli do tega, da je sin začel jest in danes pri 4,5 let z izjemo koruze, ki je videt ne more ter blitve s celimi listi je vse od A do Ž. Ima večklrat pripombe, kako je nekaj "bljak" pa "fuj" (se je začelo v vrtcu, pač po zgledu vrtsnikov), pa ga niti ne jemljem resno. Če je na jedilniku nekaj, kar ne mara najbolj (npr bučke), je zraven še nekaj, kar obožuje (npr. pire in perutke) in nato je "pogodba" taka, da se poje tistega manj priljubljenega manj, druge jedi pa več. Extra kuhala nisem in tudi ne bom. Še dodatna izkušnja je bil moj mož, ki je tudi jedel vsega 5 ali 6 stvari, ko sva se spoznala, pa je zdaj bolj ali manj vsejed z izjemo kake "exotike"a la pirina kaša z zelenjavo. Nekaj časa sva se pregovarjala, nato pa sem mu enostavno prepustila štedilnik, naj si sam kuha tisti svoji večni pečeni krompir in goveje šnicle. Je kmalu obupal in ugotovil, da ima tudi zelenjava odličen okus, ko ga je usekal še infarkt, pa je ugotovil, da je še zdrava zraven. Jaz bi torej vztrajala - ne na tem, da je krompirjev golaž glavna jed, pač pa par žlic -3 ali 5 recimo- kot predjed in potem kaj priljubljenega dalje. V tem stilu, zelo počasi in po malem.
|