Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko do 6. razreda otrok ne sme ponavljati razreda brez privolitve staršev A tole je res al' kaj? Sprašujem pa namreč zato, ker ima moj Jan cvek pri angleščini (še vedno upam, da ga bo do konca konference popravil, pa čeprav imajo vmes še Šolo v naravi oz. Kolonijo) in ko sem bila jaz v OŠ, je bilo tako, da če si imel pri enem od ocenjevanih predmetov (glasbo, likovni pouk, telovadbo, gospodinjstvo in tehniko so nam ocenjevali z "mu", "u" in "zu" in ni vplivalo na izdelavo razreda, kvečjemu na učni uspeh, če si nihal npr. med zadostnim in dobrim) cvek, potem si razred ponavljal, ne glede na to, ali je bil to 1. ali 8. razred. Kdaj so pa to spremenili? Seveda sem sedaj, ko je moj Jan v 4. razredu 9-letke (sedaj ga končuje) opazila tudi, da prej omenjenih predmetov ne ocenjujejo več z "mu", "u" in "zu" (prej tega nisem vedela, ker se pač s tem nisem ukvarjala, saj sem jaz OŠ že zdavnaj zaključila, nihče drug v družini pa ni bil osnovnošolec), temveč so ocene številčne, kakor povsod drugje. Predmeti so enakovredni z ostalimi in, kakor se mi je zazdelo, celo delno združeni z nekaterimi. Mi smo imeli, npr., najprej predmet "SND" (Spoznavanje narave in družbe), kar se je potem, na predmetni stopnji, razdelilo na "Naravo" in "Družbo", kasneje pa pač še na "Biologijo", "Kemijo" in "Fiziko". Jan pa je imel že letos združen predmet "Naravoslovje in tehnika" in ni imel v enem učbeniku nič manj snovi, kakor smo je imeli mi v dveh ali celo treh učbenikih. OK, je pač za v šolo za nosit samo en učbenik in en delovni zvezek (mi smo nosili po 2 za vsak predmet), vendar je tudi to ena "varka" - mi smo imeli 1x tedensko "Naravo" in 1x tedensko "Tehniko", oni pa imajo sedaj 3x tedensko "Naravoslovje in tehniko". Končna računica je torej enaka, tako glede snovi kakor tudi glede nošenja količine knjig v šolo. In včeraj je Jan prišel domov, še vedno s cvekom iz angleščine (s katero so, mimogrede, začeli že v 3. razredu 9-letke, mi pa šele v 5. razredu) in mi povedal, da mu je razredničarka rekla, da bo razred naredil s trojko (dober uspeh). Vprašala sem ga, ali bo dober, če popravi angleščino, pa pravi, da ne - da bo v vsakem primeru dober. Kako si lahko dober, če imaš pa cvek? Meni to ne gre v račun. Pa ne, da nisem zadovoljna, da bo izdelal razred - seveda sem. Vendar ima Jan, glede na vse svoje psihične motnje, veliko luknjo v znanju pri marsikaterem predmetu in pri marsikateri snovi. Brez dopolnilnega pouka in brez specialne pedagoginje bi bilo seveda še slabše. Ko je v šoli, je pod vplivom Ritalina, ki ga jemlje, zato je takrat tudi bolj skoncentriran in obvladljiv, če smem tako reči, jaz pa mu teh tablet doma ne smem dajati (ne med tednom, ne med vikendi, ne med prazniki, ne med počitnicami) in se moram zato z njim in s šolskimi stvarmi ukvarjati tako in takrat, ko je v najslabšem psihičnem stanju, če se smem tako izraziti. Da rezultatov ni, je kar jasno. Strinjam se s tem, da naj bi se v otroka vnašalo čim manj kemije, seveda, ampak da pa potem poslušam, da se premalo ukvarjam z njim in da je učni primanjkljaj posledica mojega neukvarjanja z njim - to mi je pa potem traparija. Samo jaz sem tista, ki vem, koliko truda doma vložimo samo v to, da bi naredil domačo nalogo, kaj šele kaj več - potem pa se pojavi "strokovnjak", ki to kar na lepem bolje ve od mene. Svašta! Že ta prehod iz opisnega na številčno ocenjevanje je za marsikaterega otroka (in starša) velik šok, kaj šele za hiperaktivčka, kakor je moj Jan. In če potem dodamo najprej to, da otroci začnejo obiskovati OŠ leto dni prej, kakor smo jo mi, ter to, da bodo sedaj, če bodo tole res sprejeli, določene učne snovi prestavljali v razred nižje, potem to pomeni, da se bodo otroci učili tisto, kar smo se učili mi, pri 6-ih letih namesto pri 8-ih. Ko pa dodamo še to, da je (bo) snov veliko bolj specificirana v detajle, kakor je bila pri nas... 6-letnik ima kar na lepem toliko dela, kakor ga je imel prej 9-letnik ali celo 10-letnik. Pa dam prav Gini - otroci so točno toliko zreli oz. sposobni, kakor smo bili mi pred 20-imi leti. Kako naj potem sfolgajo vse to in to še tako, da bodo dobili oceno 5? Jaz nisem frik na ocene - pomembno mi je samo to, da je pozitivna in da vidim, da Jan pozna bistvo tistega, kar se učijo. Vse, kar je bolje od tega, je super. Njegova nadpovprečna inteligentnost čisto nič ne pomaga v šoli, glede na njegove psihične motnje. Zato nisem nikoli forsirala ničesar in tudi vnaprej ne bom. Kar se mene tiče, si lahko vse te učne načrte dobesedno nekam vtaknejo. Moji otroci bodo naredili točno toliko, kolikor so sposobni in niti pikice več - kar je zame logično. Ne moreš narediti nečesa, za kar pač nisi sposoben, kajne? Če te družba zato označi za neumnega - tudi prav. Tudi mene so označili za neumno in me še zdaj, ker imam pač samo OŠ, ampak ko pa kasneje ugotovijo, da kljub temu zaslužim 2x več kakor oni, ki so sedeli v šolah do svojega 22-ega leta ali raje še kako leto dlje (prakse, specializacije in podobno), potem pa utihnejo. Zame izobrazba še vedno ni pogoj za spodobno življenje. Je dobra podlaga, seveda (kakor mi je nekoč napisala Mišek), ampak da se pa tudi brez nje. In da se živeti tudi drugače, kakor po družbenih normah. Postrani te pa tako ali tako gledajo samo tisti, ki ti tako ali drugače nekaj zavidajo. Čemu se torej obremenjevati? Skratka - strinjam pa se, da je tole bombardiranje otrok z vsem mogočim totalna norost. Na eni strani takšni učni načrti in normativi, na drugi strani pa gore pedo-psihiatrov in tudi specialistov za odrasle, ki so pripravljeni dati roko v ogenj zato, da bi nam dopovedali, da je otrok samo enkrat otrok in da mu moramo pustiti, da izživi svoje otroštvo, drugače bo imel kasneje, v najstniškem in odraslem obdobju, takšne ali drugačne travme. Kdaj pa naj bo otrok potem otrok? Do enega leta je od njega bolj malo (oprostite izrazu) - uči se jesti, piti, sedeti, hoditi,... Do drugega leta se nauči spregovoriti toliko besed, da lahko z bližnjimi toliko komunicira, da ga razumejo brez joka, vmes pa še shodi in prepozna predmete v svoji okolici toliko, da ve, za kaj so. Do tretjega leta se socializira v vrtec in postane toliko samostojen, da dojame osnovna družbena pravila obnašanja (ki so, mimogrede, marsikdaj skregana z vso logiko). Do četrtega leta se nauči stvari za preživetje v osnovnem obsegu. In potem mu preostane eno leto do petega leta, ko pa že "mora" trenirati črke, številke, osnovne izraze v vsaj enem tujem jeziku, en šport, da ne bo zakrnel, eno glasbilo, da mu bodo lahko drugi ploskali,... Potem je pa že star 6 let in - gasaaa v OŠ, kjer se začne tekmovanje s svetom, katerega se do penzije ne bo znebil. Pa še v penziji ne - takrat se bo z drugimi starčki na palčkah kregal, zakaj si je on zaslužil večjo pokojnino in kolikokrat gre z njo lahko v toplice. Jebenti tak svet, no... Potem se pa nekateri čudijo, zakaj svojih dveh mladičev ne vzgajam tako. Ha!
|