Anonimen
|
Nič te ne obsojam, poskušam te razumeti, če veš da nisi niti slučajno pripravljena še na enega , potem raje naredi splav. Takšno je pač življenje. Jaz sem imela abrazijo lani, pa ne na lastno željo, je plodek nehal rast, sem jo pa imela v 8 tednu. Zjutraj sem tešča šla v bolnišnico, ob 13h sem bila na vrsti, najhujše od vsega pa je bila injekcija, ki sem jo dobila 1h pred posegom, da se mi je matrnični vrat začel odpirati in da sem že sama začela krvaveti. Slabo sem reagirala na to sredstvo in tega ne želim doživeti nikoli več. Ampak to sem dobila samo jaz, je napisala moja G na napotnico naj mi dajo, da je baje po tem okrevanje hitrejše. No, to pa je res bilo, naslednji dan sem že hodila normalno naokoli. Ko te dajo na operacijsko mizo, ti dajo noge v stremena, umijejo te spodaj, pri glavi je sedel anestezist ki se je ful lepo z mano pogovarjal, preveril da me ni preveč strah, nato sem dobila v žilo uspavalo, štela naj bi od 10 nazaj, pa me je že pri 8 zmanjkalo. Spala sem kot , zbudila sem se šele v sobi 1h kasneje, bolelo ni nič, čutila nisem nič..... Res pa sem čutila bolečino v srcu, ampak sem itak vedela da je plod odmrl in da bi prej ali slej se samo sčistilo. Pa kljub temu, da sem danes 25t , še vedno pomislim da če bi bilo takrat vse v redu, bi sedaj imela že enega doma.
|