|
Anonimen -> kako naprej (21.5.2007 10:38:09)
|
Z možem sva skupaj 7 let. Imava 1,5 leta starega sinka. Do pred nedavnim smo živeli lepo, zdej pa se je začelo krhat. Stvar je namreč v tem, da sem jst po končani porodniški ostala brez služe, mož pa je napredoval. Jst mam visoko izobrazbo, ma je na mojem področju dela velika konkurenca. Stalno hodim po razgovorih, ma zaenkrat še neuspešno. To traja sedaj 6 mesecev in v tem času, se je začelo med nama nerazumevanje. Mož je cele dneve v službi in ko pride domov je utrujen. To razumem, zato opravim vsa gospodinjska opravila sama. Ampak možu to ni zadosti: poleg tega, da me med dnevom sploh nikoli ne pokliče, kako sva s tamalim, ga v bistvu tudi ne briga, kako mi gre lov za službo... Poleg tega imam tudi težave s ščitnico, sem se 4 mesce nazaj zdravla in nisem še v redu-sploh ga ne zanima kake težave imam, ali se dobro počutim. Najhuj mi je pa za vikende. Takrat spet vse gospodinjstvo leži na meni. Hitim kuhat, prat,... Mož pa najraje leži na kavču pred TV, al pa spi (kadar tamali spi). Potem ko se naje in naspi, pa začne: Kam gremo hodit, nič ne športamo!.... Ma sploh mu ne morem razložit, da nimam časa... Se uklonim in gremo ven, čeprav bi tud meni pasalo pol ure na kavču. U glavnem: poskušam mu ustreč, ko nekaj izpolnim, že dobi nekaj drugega kar mu ni prav (al ni pospravljeno, al premal seksava....) Srž problema pa je v tem, da me sploh ne posluša, kaj mu govorim. Prej sem bila vedno uspešna in me zdaj ta situacija s službo in zdravjem močno obremenjuje. Če kej možu omenim, pravi, da mi je "najbolj hudi na svetu in, da sem jst vedno najbolj uboga" Poskušala sem mu razložit, kako se ppočutim, ko sem sama ves dan s tamalim (moje kolegice so vse zaposlene), pa dobim isti odgovor. Še huje je to , k živimo pri mojih starših in zidamo bajto.Zarad kredita, brez moje plače ne moremo v najem. Tako,d a jih še stalno čez moje poslušam. Lahko bi bli će na svojem, če bi nam njegovi kaj pomagali. MOji so nama nedokončano bajto dali. Čez njegove ne smem reč nič, k je takoj ogenj v strehi.
NO, napisala sem dokaj nerazumno. Ma sem vsak dan v večji stiski, sej se na tem svetu počutim popolnoma nekoristna. Včasih zberem zadost volje samo zaradi mojega otroka. Možu sme poskušala to razložit, ma se mi samo posmehuje- z mano je začel delat ko z eno služkinjo. Boli me to, ko sva toliko let imela urejen odnos, z medsebojnim spoštovanjem. Sedaj pa ko nimam službe, sem kar ratala gospodinjska pomočnica, brez vsake pravice do spoštovanja in ljubezni. Sem pomislila tud na drugo ćensko (čeprav je res, da je nonstop v službi)-sem mu tud rekla, da če si jo je omislu, naj se kar odseli. On se mi samo smeje kake neumnosti govorim. Jst ne morem več tako naprej, ker se bojim, da se bom totalno duševno zlomila. Še vedno ga imam rada, tud on zna izkazat ljubezen, samo spoštovanja pa nobenga več. In mislim da eno brez druzga ne gre....
|
|
|
|