|
Lana25 -> RE: O eni črtici (15.5.2007 18:19:36)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Paštetov kruh
Jezus marija ženska...
To, da ne živim po splošno sprejetih normah naše družbe in po vseh standardih, ki narekujejo, da je edino normalno živeti življenje po redu: služba, hiša, .... otrok, sama dobro vem in ni bilo vprašanje, če delam prav, če sem odgovorna ali nisem, ... In prav tako si ne želim otroka zato, ker bi mislila, da je sedaj edini pravi čas, da ga imam, še najmanj pa si ne želim svojega bivšega prikleniti nase, na kakšen koli način, še najman pa ne z otrokom.
In najbrž niti nebi odgovorila na očitke, če me ne bi prizadelo to, da bi verjetno vaši odgovori bili čisto drugačni, če bi bila z njim skupaj tako kot se "mora bit". Potem bi bila dobra oseba, oseba, ki si zasluži, da ima otroka, potem bi imela vse pogoje, da bi postala mamica, potem bi bila avtomatsko za to zadosti zrela, odgovorna, primerna, tako pa ... tako pa sem nezrela, nimam pojma, da otrok ni igrača, mislim samo nase, ... Lahko bi preprosto zamolčala dejstvo, da nisva skupaj, pa bi bili odgovori čisto drugačni. Pa tega nisem hotela, ker hočem vedeti kaj me čaka v prihodnje, kakšne besede bom poslušala, kakšna obsojanja me čakajo. Ker namreč ne vetrjamem, da bom nekoč žena, partnerka, ... Verjamem pa, da bom enkrat mamica. In to enako dobra kot je večina vas, ki ste poročene ali pa vsaj v zvezi.
Ne verjamem namreč, da mi bo še kdo kdaj segel do srca. Po tem, ko sva šla s fantom narazen, kar je bilo pred 7 leti se to še ni zgodilo in tako pač ne verjamem, da se bo pa zdaj ali za 5 let kar naenkrat prikazal nekdo, ki bo to spremenil. Biti z nekom brez ljubezni in samo za to, da mi naredi otroka, pa ni moja izbira. Bilo bi to sprejemljivo za druge, za družbo, da bi le izgledali kot družina in ja, najpomembnejše, otrok bi imel očeta! Ampak moj ga ne bo imel, če se bom enkrat, ko bom res mislila, da pa sedaj je skrajni čas za otroka, odločila za umetno oploditev, o čemer resno razmišljam. Še vedno namreč verjamem, kljub vsem hudim stvarem, ki so se mi zgodile v življenju, da je življenje lepo in ga hočem nekomu podarit. Menda nimate otrok samo zato, ker jim lahko nudite njihovega očeta? In jaz bom svojemu lahko nudila ogromno, res pa je, da najbrž ne očeta. Če bi imela dojenčka z bivšim fantom, bi ga pa otrok zagotovo imel, enako kot ima očeta vsak otrok ločenih staršev. Le s to razliko, da ne bi trpel nobenih hujskanj proti očetu, ker kljub temu, da nisva skupaj, nimam o njem povedat nobene slabe besede. Ko bi le vedele koliko krat sem si zvečer, ko so vsi srečni otroci že sanjali želela, da bi moja mama zbrala dovolj poguma, da bi živela svoje življenje in ne življenje, ki je po godu drugim in bi zapustila očeta. Ni vedno najlepše in največja vrednost, da lahko otroku nudiš očeta.
Sicer pa sprejemam vaša mnenja, jih razumem. Bodite vesele, da imate nekoga s kom lahko živite tako "kot se mora." Vse tega nimamo.
|
|
|
|