|
rozali -> RE: Pierre Robin sindrom (17.4.2008 2:18:32)
|
En lep večerno jutranji pozdrav. Midve z Zalo sva imeli verjetno srečo(???), ker sva se rodili kot nedonošenček, vsaj kar se zdravnikov tiče. Ker sva bili nedonošeni in Zala ni in ni zmogla jesti sva bili v porodnišnici tri mesece, toliko časa, da so se odločili, da me naučijo vstaviti sondo. Po domače povedano, ker ni imela nobenih drugih težav (razen hranjenja, zapadanja jezika....) naju nikamor niso mogli premestit (pediatrična, čeljustna....). Pa hvala bogu za dr. Štucinovo v porodnišnici, ki se je res spomnila vsega mogočega, samo, da Zala ne bi potrebovala kisika. O sestrah,ki so postale pametnejše kot zdravniki, pa imam čisto posebno mnenje... Drugače pa boš kmalu pozabila kako težko je bilo na začetku, moja Zala je imela pri enem letu sedem kil, danes je stara dve in pol, non stop je in ima 12,8 kg. Drugače pa se na tvojem mestu ne bi preveč obremenjevala z najrazličnejšimi okusi, če je mleko rada, ji ga pač daj.... Zrasla bo tudi samo od enega okusa, ne skrbi. zala je zrasla od aptamila, zelenjavne juhe, čokolina, goveje juhe, sadja.... vse sem ji pasirala in danes je vse, od a do ž, le pasirane hrane, kašic ne more več videti. Pasirala sem do operacije potem pa sem počasi prešla na manjše koščke.... Čeprav so mi vsi govorili, da naj otroka navajam že prej pred operacijo na grizenje.... MOji Zali se je samo dvakrat zaletelo in potem ni hotela cel dan več nič jest, tako da se na mnenja "strokovnjakov" nisem več ozirala, pa sva preživeli.... Držim pesti, za vaju in vsako novo žličko.
|
|
|
|