|
tina a -> RE: pretepel me je (25.4.2007 14:04:03)
|
Oprosti ampak tukaj pa ne morem ostati brez komentarja.
Po tvojem pisanju sem dobila občutek, da še nikoli nisi bila v takšni ali pa vsaj podobni situaciji.
Pa naj povem iz svojih izkušenj. Lansko leto sem se odselila od svojega moža. Bivšega moža od letos marca. Med nama je bilo vso možno nasilje, ki ga najdeš. Od verbalnega, psihičnega, ekonomskega in v končni fazi tudi fizičnega. Kljub dvema otrokoma sem v zakonu vztrajala dolgo. V tem trenutku rečeno - predolgo. Zakaj? To sem se vprašala miljonkrat. Nihče ni vedel kaj se med 4 stenami dogaja, na zunaj smo bili vedno srečna in urejena družina. Z manjšimi spodrsljaji. On si je privoščil popivanja in ponočevanja, jaz pa sem bila varuška in mama.
Mene sicer pretepel ni. Me je udaril - enkrat, brcnil v rit - enkrat in močno odrinil od sebe - enkrat. Nasilje? Da je. Sem mu ostala dolžna - žal ne. Ampak kaj več kot da sem odreagirala nazaj z nasiljem nisem znala. Nisem bila sposobna narediti. Tisti trenutek nisem mogla spakirat in odit. Kam? Kako? Zakaj? To so vprašanja, ki se ti takrat podijo po glavi. In mnogo teh. In v tistem določenem trenutku, ko se ti to zgodi ne moreš trezno razmišljat. Žalostno pa vendar resnično. Pomisliš na miljon drugish stvari - vključno to, da ne moreš it v šoping .... ker si v modricah. Ker bi ljudje postavljali miljon vprašanj.
In greš dalje .... Naprej ... S strahom. Da se ti to lahko ponovi. Ampak to potisneš naprej. Ali pa nazaj. In življenje se vrti naprej. Se odvija.
Veliko debat sem imela zakaj sem si dopustila - da se je nekdo obnašal tako. Zadnjič sem imela debato na to temo s prijateljico, ki se na te stvari malo bolj strokovno spozna. In mi je povedala en manjši pripetljaj. Nekaj banalnega. Bila je na seminarju, pravzaprav izobraževanju za socialne delavke. In jim je predavateljica rekla - obrnite se k sosedi in ji zaupajte vašo najboljšo seksualno prigodo, ki se vam je zgodila prejšni teden. Niti ena od žensk (skupina je bila samo ženska) ni odprla ust. NITI ENA!!! In jih je predavateljica vprašala - kako lahko potem od nekoga (otrok, ženska ali moški) pričakujete, da bodo prišli k vam in vam zaupali najintimnejše dogodke njihovega življenja. Grde dogodke ... stvari, ki bi jih radi potisnili v ozadje, v pozabo. Če še lepih stvari ne moremo zaupati popolnemu tujcu.
Lahko je reči ... odidi ... prijavi. Lahko je teoretizirati. Najtežje pa se je znajti v situaciji. Ki ti je tuja. Ki veš da je nisi zaslužil. Ki je nisi pričakoval. Težko se je namreč sprijazniti, da te je človek ki ga imaš rad ... udaril ...pretepel ... prevaral ... zaničeval ...
Najprej moraš razčistiti s seboj. Se dobesedno postaviti na noge. V vseh možnih pogledih. Šele potem lahko ukrepaš. Zbereš dovolj moči - da nisi več žrtev, ampak oseba, ki je nasilje preživela.
In takim osebam - oprosti ne moreš reči, da so bolne. So premalo samozavestne, odvisne od tuje pomoči ... ne bolne. Daleč od tega. Samo pomagati si ne znajo ...in bojijo se, da jih bo okolica obsojala.
|
|
|
|