Miško
|
Še ena 36-letnica tukaj. Drugič noseča. In me je tudi strah, bilo me je tudi v prvi nosečnosti (pri 33-ih), čeprav priznam, da manj. Pa mislim, da se s temi strahovi spopada prav vsaka nosečnica, ne glede na leta. In vsaka nosečnost prinaša s seboj tveganja. Ja, za to, da se odločiš za otroke, je pač treba imeti jajca. Prevzeti določeno tveganje. Ampak se splača, ker je imeti otroka res nekaj posebnega. Kaj lako narediš? Se pač odločiš za vso možno diagnostiko, ki ti jo nudi zdravstvo. Jaz sem se odločila za NS+DHT, danes imam ČHT, za AC pa se zaenkrat nisem odločila, ker so bili rezultati NS+DHT v redu, pa me moti tista številka verjetnost splava zaradi AC 1:100. In pač upaš na najboljše. Se tolažiš s %, kot se jaz. Kako že gre - 98% vseh nosečnosti je normalnih. Pa saj se tudi vsak dan usedem v avto, čeprav imam ne vem koliko % možnosti, da se mi zgodi nesreča. Pa z avionom se vozim. Da niti ne pomislim, koliko % imam možnosti, da me doleti ta ali ona oblika raka, tako kot mojo najboljšo prijateljico, ki je mlajša od mene. In čeprav je (po mnenju uradne medicine) neozdravljivo bolna in ji dajejo zdravniki 0,000...% možnosti za preživetje, jaz hodim h njej, da se napolnim s pozitivno energijo, ki jo premore kolikor hočeš. In odkar je zbolela, je postala veliko bolj srečna, zadovoljna in mirna oseba, kot je bila kdajkoli prej, pa naj se to še tako čudno sliši. In čakaš, da se dete rodi. In potem pač sprejmeš, kar ti življenje naloži. Saj potem, ko si pred dejstvom, se pač boriš. Povedala ti bom zgodbo o mojem stricu. Ima Downov sindrom, ki se ga vse nosečnice tako bojimo. Naslednji mesec praznuje 50 let. In prisežem, da je eden imed najsrečnejših ljudi, kar jih poznam. Dokler je živela moja nona, je ona skrbela zanj, ko je nona umrla, je skrb zanj prevzela moja mama. Seveda je težko, veš, da moraš skrbeti za nekoga, ki ne bo nikoli odrasel, ampak nikomur od naše družine ni težko prevzeti del skrbi za njega, prav vsak prispeva po svojih močeh. Stric hodi vsak dan v VDC, vključen je v dve društvi za osebe z Downovim sindromom, s katerimi hodi na številne izlete, vsako leto gre na morje in v toplice, na številne delavnice, tekmuje v skoku v daljino in sploh živi po mojem veliko bolj polno življenje kot marsikdo od "normalnih" ljudi. Vsi, ki ga poznajo, ga imajo radi, rad ga ima tudi moj dvoletni sine, ki se ga bom zelo potrudila vzgajati tako, da bo sprejemal tudi drugačne ljudi. Življenje je lepo, čeprav je včasih težko. In tako kot je vsakega dne življenja vesela moja bolna prijateljica in moj stric z Downovim sindromom, tako ga bodo veseli tudi naši otročki, kakršnikoli že bodo. Tako, kot sem ga vesela jaz, saj sem konec koncev do sedaj dočakala 36 let (kar ne uspe ravno vsakomur), pa enega otročka, s katerim se veselim vsakega trenutka, ki ga preživiva skupaj, pa mojega moža, ki ga imam rada, pa ...še bi lahko naštevala cel kup ljudi, ki izpolnjujejo moje življenje. Ja in strah me bo, dokler ne bom držala otročka v rokah in mi bodo povedali, da je vse OK. Pa tudi potem me bo strah, da ne bo zbolel, da se mu ne bo kaj zgodilo, pa verjetno kasneje, da ne bo zašel v slabo družbo. Verjetno me bo strah, dokler bom živela, ampak to je strah, s katerim se moramo matere pač sprijazniti, s katerim se pač navadiš živeti. In ki ga je vredno vsak dan sproti premagovati, ker otroci prinesejo toliko ljubezni. Želim ti zdravega in srečnega otročka. LP Miško
|