|
witto -> ringaraja (16.4.2007 17:54:01)
|
Iz četrtka na petek ponoči sem doživela svojo najhujšo nočno moro. Medtem ko sva z fantom mirno spala, je sredi noči prišla k nam v spalnico moja tašča, in v navalu slabosti povedala, da je našla tasta, ki je v spanju odšel. Enostavno, je zaspal pred televizijo, le da tokrat se ni več zbudil. Dogodki, ki so si sledili, so bili, dobesedno taki kot najhujše sanje,iz katerih se nisem mogla zbudit. Stiska, jok ,šok takšen,da se še številke od reševalcev ne spomniš. Kar mi je najhujše, je to, da le nomočno opazujem vse okoli sebe, kako jočejo, trpijo, žalujejo, sama pa nisem sposobna se zjokat, pokazat čustva. Počutim se kot,da bi bila vsa ohromela, enostavno ne zmorem. Rada bi bila močna. Močna za vse. A vedno znova me grizejo vprašanja, je mar vedel, da sem ga imela rada? Je mar vedel, da sem mu hvaležna za vse kar je neredil zame? Je vedel, da sem ga vedno imela kot za očeta?
|
|
|
|