Skorpija
|
Ko je bila še folikelček se je pošteno drenjala s preostalo množico v levem (ali pa desnem?) jajčniku... Ni točno vedela, kaj se dogala, a kar naenkrat jo je nekaj piknilo in znašla se je v nekem čudnem, morda še kar prijetnem okolju. Nekaj jo je zabodlo - auč - in kar naenkrat je začutila strašno željo, da bi rasla, se delila in oblikovala neke celice... Bilo je špasno. Ni bila sama, še trije so se kopali v neki prijetni in hranilni vodiki zraven nje in bilo jim je prijetno toplo. Potem pa so jo kar naenkrat ločili od ostalih, vtaknili v nekaj, čemur so vztrajno govorili slamica in postalo je hudičevo mraz! Tega obdobja se bolj slabo spomni, ne ve kako dolgo je trajalo, a dozdeva se ji, da tam nekje pol leta.
In kar naenkrat je postalo spet toplo - če si blastocista, življenje pač ni ne vem kako pestro in raznoliko, a obljubim, začelo se bo dogajati. No, spet ji je bilo toplo, spet se je znašla v neki prijetni vodiki in spet je začutila potrebo, da malo raste. A kar naenkrat so jo nekam stresli! O bože! Vse ji je bilo novo, prepuščena je bila sama sebi, saj ni bilo slabo, nekako podzavestno je čutila, da je tole okolje fajn, a kje je ves komfort, ki so ji ga nudili prej???!!! Ja no, malo je tavala, malo pogrickala neko hecno steno, ki ji je prišla naproti in - hm, glej ga zlomka - ni bilo slabo. Počilo je! Bang! In, slurp, kar naenkrat se je znašla v neki fini gmotici, ki jo je hranila in s pomočjo katere veselo raste.
No, to je zgodba najine poslednje blastocistke do sedaj, več kot to še ne vem. Vem pa, da raste in srčno upam, da jo bom čez dober teden zagledala na UZ in čez osem mesecev držala v naročju eno krasno pupiko ali pa pobeka!!!
Punce, ne obupat, za vse držim pesti in vem, da boste kmalu z mano!!!!
vaša S.
_____________________________
Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!
|
Natisni
ti želim... 
