Anonimen
|
Na začetku je moj dragi vlagal nekaj energije, to je res, da mi je pomagal. In takrat sem postala malo bolj samozavestna. Rada ga imam, ogromno mi pomeni ampak, ko upam, da mi bo v težkih situacijah pomagal, enostavno ne spregovori več z mano. Ker nimam nikogar drugega, ki bi mu zaupala, povem prijateljici, on pa igra užaljenost zato. Vedno se mi zdi, da ne naredim dovolj a on naredi še manj. Za vsako stvar ga moram prositi, da bo naredil, sam od sebe se ne spomni razen takrat, ko se super razumeva, takrat naredi kaj. Nekoč sem mu že rekla, da bom njega peljala k psihologu, pogovorila sva se in je rekel, da bo poskusil spremeniti obnašanje. Ampak to traja malo časa, do prve težave, potem je vse po starem. Včasih je vztrajal po več dni s tišino, sedaj se je spremenilo vsaj to, da začne govorit po nekaj urah ali po kakem dnevu. In takrat se dela, kot da se ni nič zgodilo. Včasih nimam moči več, da bi sploh kaj upala, ne da se mi več začenjati pogovora in ga prosit, naj spregovori. Ne, moj ne hodi ven s frendi popivat, sploh nikamor z nikomer ne gre! Kolikokrat sem rekla, naj se že enkrat sprevi ven, naj gre na pivo, sok, kavo, karkoli, samo da gre med ljudi. Ampak, ne. Njegova glavna športa sta televizor in računalnik. Včasih sva prevozila celo Slovenijo, šla sva do morja, kupoval je rožice..zdaj se ne spomni niti na 8.marec. Sem ga vprašala, če se me je naveličal, pa pravi, da ne. Na nič ne ve odgovora, ne ve, zakaj je tako. Pripravila sem ga tudi že do joka, ker so mi popustili živci in sem mu vse povedala, kaj čutim , kako se počutim in ga spraševala, kaj se dogaja z nama. Ampak potem je kmalu vse po starem. Pogrešam ga, tako zelo..rada bi pomagala njemu in sebi, ampak nimam moči. Še zase je nimam. Ena od vas je rekla, naj grem po planu, vsak dan naj si tako naredim. To sem nekoč že počela. Bilo je bolje. Ampak sedaj je huje, boljim se ljudi, bojim se pogledov, bojim se, da sem povsod nesposobna. Vsak naredi vse bolje od mene in potem se velikokrat čudim, ko nekdo naredi toliko slabše nekaj, pa je vseeno ok. Mene bi gotovo grajali. Ko moram nekam sama, se včasih kr tresem, ker me je strah. A morda obstaja kak tečaj ali kaj podobnega, kako si pridobiš zaupanje vase? Kako se lahko vključiš med ljudi brez da bi te prizadel vsak pogled?
|