ksenija.
|
Vse skupaj se je začelo v petek 1.10. 2004, ko sva z mojim Damijanom praznovala 10 obletnico najinega druženja. Zvečer sva si privoščila večerjo, ko sva se okrog devete ure vračala domov pa se je v mojem trebuhu nekaj začelo. Najprej temu nisem posvečala preveč pozornosti, potem pa sem začela ugotavljati, da se krči ponavljajo redno na 7 minut. Ko sva prišla domov, sem hitro skočila pod tuš in v posteljo. Takrat so bili krči že na 5 minut, vendar so bili kar znosni in se jih je dalo prenašati. Doma smo vztrajali do četrte ure zjutraj, ko so bili popadki že redno na tri minute. Svež zrak je kar malo pomagal in popadki so postali spet malo blažji.
Po prihodu v porodnišnici, so me takoj priklopili na CTG in me pregledali. Povedali so mi, da sem odprta že za 3 prste in da je vse lepo zmehčano, da bo porod hitro potekal in da bom verjetno rodila že v nočni izmeni, če ne pa takoj zjutraj.
Potem se je za naju z Damijanom začelo čakanje. Popadki so bili redni, vendar so se mi zdeli kar znosni.
Ob 7.00 je spet prišel zdravnik, ki me je pregledal ter mi predrl plodovni mehur. Po nekaj minut so se začeli pravi popadki, pripravili so me za porod. Po par popadkih mi babica pove, da se glavica že vidi, dvakrat smo pritisnili in že je ob 7.43 na svet prijokala naša Zala.
Zame in za najinega očka je bil to najlepši trenutek na svetu, takoj sem pozabila na vse bolečine, ko se je drobno telo stisnilo ob mene in me začelo sesati. Očku pa so od ganjenosti samo tekle solze.
Po treh urah so naju premestili na oddelek. Naša Zala se je ob rojstvo napila plodovnice in tako celo soboto in nedeljo ni hotela prav jesti. Vse kar je pojedla pa je izbruhala, ker je bila v njenem želodčku plodovnica. Tako je v nedeljo zvečer dobila malo glukoze, da je izbruhala še zadnjo plodovnico.
Po pregledu v ponedeljek zjutraj se je pediater odločil, da bodo našo Zalo dali na infuzijo, ker je po rojstvo izgubila preveč teže (ob rojstvu je tehtala 2480 g, v ponedeljek zjutraj pa 2290 g). Mene je prvi trenutek malo zgrabila panika potem pa sem se pomirila, saj je bilo to zares potrebno. Tako je bila Zala v ponedeljek od 11.00 do 21.00 ure na infuziji, jaz pa sem si vsake tri ure morala črpati mleko, ki so ji ga dodajali po brizgalki.
Potem sva z Zalo do srede zjutraj pridno jedle in sva ob izpustu iz bolnišnice tehtale 2360g.
Sedaj pridno jemo, se cartamo in spimo še naprej, kajti moremo se rediti, saj imamo že čez en teden kontrolo teže.
Sedaj, ko držim svojo štručko v rokah, sploh več ne pomislim na bolečine ob porodu, edino šive še malo čutim, pa tudi to že počasi vedno manj boli.
Z Zalo komaj čakava, da malo zraseva in da se bova lahko šli pokazat Štajerkam!!!
LP Ksenija in Zala :angel:
|
Natisni
