|
Anonimen -> Unicefovo priznanje (10.10.2004 9:41:35)
|
V Mariboru je bilo sestri problem pomagat pri nočnem dojenju... Meni je pa šlo na jok, ko sem poslušala ubogega mojega malčka...
Naj vam povem, da sem že pred porodom bila 100% prepričana, da bom samo dojila in dojila in dojila in da sem prebrala kar nekaj knjig o dojenju (med njimi tudi Materinstvo iz srca, ki je dojenje sicer lepo opisala, vendar se z nekaterimi metodami že pred porodom nisem strinjala!). Torej, vedela sem, da je mleziva samo za čajno žličko in da je tega otroku dovolj. Toda kaj je naredila sestra v popoldanski izmeni? Ko je prišla prvo večer k meni na zadnji obisk, mi je rekla, da mi svetuje, da naj malčka pustim nahranit z dodatkom, ker je lačen in bo potem spal. Seveda me je to zelo prizadelo in ker sem ji verjela, da je to res, sem ji pustila. Še huje je bilo potem, ko mu je dajala po injekciji mleko in je zraven govorila: "Kar poglejte, kako lačen je! Kar sam vleče brizgalko! Niti malo se je ne dotikam!!! Ubožček, kako si lačen" Si znate predstavljati šok, ki sem ga takrat doživela? Sicer sem skrivala, toda po licih so mi tekle prav krokodilje solze, ko je odšla.
Naj povem še to, da ta mali ni po tistem nič kaj bolj spal, imel je zelo jokajočo noč - polno krčkov. Meni pa je v prsih nastajalo mleko...
TOLIKO O UNICEFOVEM PRIZNANJU NOVOROJENČKOM PRIJAZNIM PORODNIŠNICAM! :hudicek: :hudicek: :hudicek:
|
|
|
|