tinkamiška
|
Da, se malo vklopim, upam, da lahko Se strinjam z Tjazyjem in še parimi, ki pišete tu... Sem bila prevarana, pa ni bil samo skok čez plot, je trajalo nekaj časa in laži v obraz in nategovanje je res čisto nekaj drugega kot skok čez plot, čeprav eno in drugo boli...Ampak vem kakšna je razlika in pri skoku čez plot to nima veze z ljubeznijo je trenutek slabosti, ki ga seveda ne zagovarjam, ker imaš vedno se možnost odločit in rečt ne, si postavit mejo, čeprav je včasih težko... Razumem tvoj gnus, tvoje razočaranje, sesut svet v trenutku, lebdenje nekje v zraku, ker je zmankalo tal, padanje nekam v neznano, nerazmevanje, slike, ki ti blodijo po glavi, dvom v vse kar je kdaj bilo med vama...meni se zdi to normalno, pač reakcija in šok, sedaj se soočaš z tem in poskušaš razumet kaj se je sploh zgodilo in zakaj hudiča blo tega treba... Jezna si, ker je "uničil" tvojo predstavo...vajino, ki sta jo imela o vajini prihodnosti, žalostna si, ker ne veš kaj zdej nej čutiš, kam je šla tista ljubezen, ki si jo čutila do njega? Ena sama zmeda v glavi... Mogoče se boš zdej malo boljše počutila, ker si mu rekla, da naj gre iz tvojega življenja, pa naj trpi hudič, če je prej tako užival ne? Tudi to razumem...Si napisala, da si mu povedala v obraz vse kar te moti in prav fino ti je blo, ker si vidla, da ga gane, ker si vidla, da mu ni vseeno...Si pomislila kako bi blo če bi ti rekel, ja vredu, pa pa grem...Ne, pa kaj ti mar zdej za to ne? Delaj po svojem občutku, pravico imaš bit zmedena, jezna, razočarana, če čutiš, da rabiš svoj čas, ga dej na hladno... Ampak ne boš mela mira veš? Ko bo šel boš sama in boš tuhtala ravno tako, kot če bi bil tam in vse je odvisno od tebe in potem od njega kako bo reagiral na tvoje izpade, ker po mojem ne boš rekla zdej adijo in se bo vse z tem končalo... Jst sem poskusila kljub vsemu it naprej z njim, seveda sem ga najprej postavila na hladno in si potem čez čas priznala, da še ni vse končano, da še čutim in da bom poskusila še enkrat, pa ni šlo, nisem mogla it čez to, ker tudi on ni znal it skupaj z mano, zdej vem, da pač nisva bila za skupaj, ampak ne bi tega nikoli vedela, če ne bi poskusila...Očitno sem še rabila predelat stvari in doživet kar sem še potem doživela z njim... Zdej pri svojim 33 letih gledam tudi drugače na vse skupaj, ne znam razložit zakaj je tako. Ne opravičujem tega dejanja, ga ne toleriram, samo vem, da bit z nekom ni tako preprosto,da met nekogarad, ljubit ni dovolj za "vezo"(je kakšnaleša beseda? ta se mi zdi tako groba ), da te mikajo tudi drugi in da se res lahko to zgodi prav vsakemu-skok čez plot, da to nima veze z čustvi, da ti popustijo zavore, da preprosto kloniš... Kako it čez to? Jst sem začela delat stvari na katere sem prej čisto pozabila, sem se mogoče tudi čemu odrekla, pozabila v življenju z takratnim partnerjem, pa sem začela nazaj postajat to kar sem bila pred njim in še nekaj več, pač izkušnje, ki sem si jih nabrala v tistem času. Najprej sem bila potrtam potem sem začutila življenje in svobodo in je bilo veliko lažje. Potem je prišel moj mož v moje življenje in pač prebolela sem, si oprostila, ker se je to pač zgodilo meni. Ves čas sem se spraševala zakaj mi je to naredil in dojela, da tega ni naredil meni ampak sebi... Nihče ti ne more pomagat, samo sama lahko nardiš kej za sebe...je potreben čas, da se lahko postaviš ven iz situacije in vidiš stvari drugače. Takrat lahko narediš korak naprej, prej pa so minimini korakci, ki te pripeljejo to tega večjega... Nič si ne delaj planov, prepusti se situaciji, živi vsak dan posebej in se odločaj glede napočutje. Jokaj brez sramu pred sabo, si napisala, da si jezna, ker si pustiš traumirat, pa kaj potem, zakaj pa ne bi bila za spremebmo malo šibka in se smilila sama sebi(samo da ne zraste v navado ) Če bosta šla čez to bosta, če ne, pa bo tako sigurno prav za oba...Prepusti se toku... Tinka
_____________________________
May be I'm not an angel, but I can still fly...
|