Gina
|
Se strinjam s Splišni in Tulip.
Ko sem vpisovala ob selitvi našo deklico v vrtec, v našem kraju ni bilo prostora v "navadnem občinskem vrtcu". po vseh mukah in težavah ji je bilo namenjeno dobiti prostor - v župnijskem karitas vrtcu. Takrat nisem vedela, kako točno deluje vrtec. Vendar me ni bilo nič strah, ker se nikoli nisem počutila ogroženo od kakšne vere. Vse vere so mi na določen način zelo blizu, čeprav na maram sistema v smislu cerkev d.o.o. IN ne boš verjela, vrtec je tako zelo zelo fajn, da sem tja vpisala tudi ta malega, čeprav je bil sprejet tudi v "navaden" vrtec. Se mi je (osebno mnenje) zdel karitas vrtec mnogo kvalitetnejši, osebnejši in z večjim poudarkom na odnosih. Kaj pa je hudega, če se otrok zahvali za hrano, če barva pirhe in če poje božične pesmi? V resnici se vsak otrok enkrat v življenju odloči, v kaj bo verjel - ne glede na vzgojo. Če pa tekom življenja spoznava različne poglede na svet, pa to ni nič slabega. Jaz mojim otrokom povem, da obstajajo različna gledanja na svet in da jaz v resnici nimam pojma, kaj od vsega je res. Da se bodo morali kar sami odločit, ko bodo večji, kaj se jim zdi najbolj verjetno, glede na njihovo glavo, znanje in prepričanje, ali pa zaradi mene čisto vseeno, če glede na to, kako jim kaj "vibrira".
p.s.: itak najnovejša fizika in biokemija že zdavnaj nista več "ateistični" v Newtnovskem smislu, samo da širša javnost pač še ni dosti izobražena, da bi fiziki in kemiji sledila. Ampak o tem ne bomo zdaj razpravljali menda, nima smisla.
Skratka, en obisk kapelice ali dva ne bosta otroku pustila nobenih psihičnih posledic, brez skrbi.
|
Natisni
. No, to je lahko kdorkoli...pač tako so bojda stvari urejene. 
Glede na to, da je poleg nemških v vrtcu še veliko turških, talijanskih in ameriških otrok, toliko mero verouka enostavno nisva pričakovala. Očitno živimo v pokrajini, Baden Wuerttenberg, v kateri cerkev ima visok položaj in se jo enostavno ne da izločiti iz šolstva in vzgoje. Samo za informacijo, na prvi dan šole, vsi otroci najprej grejo v cerkev, da dobijo blagoslov, potem pa v šolo. 
tako so mi starši na začetku pojasnili. kasneje sem s sošolci tu in tam šla k verouku in v cerkev, pa z babico sem tudi šla v cerkev in počasi sem si oblikovala svoje mnenje. danes mi nič ne manjka. poznam zgodovino krščanstva in običaje, še vedno pa nisem verna.
