spelaz
|
No, mi pa že imamo  . Starejši je bil star 2 leti in 3 mesece, ko se je rodila sestrica. Vse od samega začetka smo mu pripovedovali, da bomo dobili dojenčka. Lažje je bilo, ko je bil trebuh večji. Vprašala sem tudi za spol in ko smo izvedeli, da bo punčka, smo ji hitro dali tudi ime - Ema. In potem smo jo veliko omenjali - da je Emica v trebuščku, da bo dobil sestrico, da se bosta kasneje igrala, da mami ne more več dvigovati Jana, ker ima velik trebušček ...
Nekje mesec pred porodom sem ga tudi pripravila, da bom šla v bolnico, ko bo prišla Emica. Pa da bo takrat zima in sneg (sicer ga ni bilo  ). Če smo kje videli kakega dojenčka, smo mu pokazali, da bomo mi tudi imeli dojenčka ...
Jan je potem že počasi dojemal Emo kot del družine, vedel je, da je v trebuščku in bo prišla ven.
Sva pa z Janom šla kupit tudi enega plišastega kužija, ki ga je dal Emi, ko je prišla domov. Pa malo smo ga hecali, da kaj mu bo Ema prinesla - no, potem mu je kupila enega gasilca in je bila že njegova najboljša sestrica . Pa vsem je razlagal, da to mu je pa Ema prinesla.
Pa me je bilo kar malo strah, kako bo v resnici. Pa je bilo super. Najprej se sploh ni veliko brigal zanjo (v porodnišnici), potem doma pa se je kar brez problema navadil. Jo gre pobožat, pa lupčka ji da, tudi dudo ji zna že dati. Vedno gre pogledat, ko gre spat. Malo je le jezen, če se fajn joka.
Ni bilo nič ljubosumja, zaenkrat še nič batin. Pa tudi Ema zdaj pri 4m rada gleda za Janom, ko ta skače naokoli.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
