Kuba
|
Iz časopisa GlosEkspres:
Na žalost aktualno - nasilje nad ženskami
V Sloveniji se po ocenah strokovnjakov telesno nasilje pojavlja vsaj v vsaki peti družini, vsaka sedma ženska pa naj bi doživela spolno nasilje. Zgolj 5% teh trpinčenih in zlorabljenih žensk poišče pomoč.
Slovenske policijske statistike dokazujejo, da je 99% žrtev družinskega nasilja med odraslimi ženskega spola, povzročitelji so pa moški. Ena od značilnosti nasilja, ki ga ženske doživljajo v svoji družini je tudi to, da se telesno nasilje stopnjuje - od klofute in odrivanja do brutalnega pretepanja, ki včasih vodi celo v smrt. Katja Zabukovec Kerin, vodja društva za nenasilno komunikacijo, pravi, da trpinčene ženske vzroke za nasilje vse prevečkrat iščejo pri sebi in živijo z občutki krivde. Veliko žensk namreč nasilnih dejanj ne prijavi, saj se jih bodisi sramujejo, se bojijo ponovnega nasilja ali pa tega, da jim nihče nebi verjel. ''Družinsko nasilje je danes najbolje varovana skrivnost naše družbe'' še trdi Katja Zabukovec Kerin. Pa ne le telesno nasilje.
Občasna nesoglasja med partnerjema so nekaj vsakdanjega, toda če se vedenjski vzorec, s katerim partner doseže svoj prav na račun partnerice, njenih pravic, prepričanj in želja, vedno znova ponavlja, govorimo o duševnem nasilju. Sem sodijo vse oblike izsiljevanja, podtikanj, nadziranja, manipuliranja, poniževanja in podobno. Telesnemu in duševnemu nasilju se pogosto pridruži še ekonomsko nasilje, ko partner ženski ne glede na to, da ima svojo službo in je zaposlena, prepreči dostop do prisluženega denarja. danes poznamo precej telefonskih in drugih oblik pomoči, ki priskočijo na pomoč žrtvam nasilnih dejanj. Med njimi je tudi telefon Kriznega centra, namenjen akutnim kriznim situacijam, na katerega lahko ženske, žrtve nasilja, pokličejo med nasilnim dejanjem, po njem ali ko čutijo, da je ogroženo njihovo življenje.
Tistim, ki si ne morejo poiskati zavetja pri znancih ali sorodnikih, ki so zelo prestrašene in v dejanski nevarnosti, ponudi sprejem Krizni center. Center z dvanajstimi ležišči, ki 24 ur na dan na skrivni lokaciji prejema ženske in njihove otroke (fante le do 15.leta starosti), je namenjen prebroditvi prve krize, zato je najdaljši čas namestitve tri mesece. Trajnejšo rešitev predstavljajo varne hiše, ki ženskam in njihovim otrokom ponujajo takojšnji umik v varno okolje.
Bivanje v zatočišču ureja t.i. pogodba, ki obvezuje k spoštovanju hišnih pravil. In ta nikakor niso preprosta. Poleg tega, da je prepovedano kakršnokoli diskriminiranje glede na premoženjsko stanje, izobrazbo, vero ali raso, niso dovoljeni niti uporaba alkohola in drog, pretepanje otrok, tatvine, hišni ljubljenčki in neupravičena odsotnost. Omejeni so tudi stiki s sorodniki in z drugimi bližnjimi osebami, razen v območju, ki je vsaj dva kilometra oddaljeno od hiše. Medtem ko uporabnice večinoma dobijo svojo sobo, ki si jo delijo z otroki, so kopalnica, dnevna soba, igralnica in kuhinjaskupne. če so z doma odšle v naglici in s seboj nimajo ničesar (številne pridejo le z otroki in plastično vrečko), v hiši dobijo posteljnino, brisače in toaletne pripomočke, obleke pa priskrbi Rdeči križ.
Za tiste brez dohodkov je bivanje v varni hiši brezplačno, sicer pa znaša plačilo 10% minimalne plače. Stroške kot je denimo hrana, ženske krijejo same, tistim brez dohodkov pa priskočijo na pomoč institucije in donatorji. Stanovalke začnejo takoj dejavno sodelovati pri reševanju svojih težav. Ob pomoči svetovalke naredijo varnostni načrt, si uredijo potrebne papirje, zaprosijo za pomoč, pišejo prošnje za zaposlitev in se učijo nenasilnega sporazumevanja. Svetovalci pomagajo tam, kjer je pomoč potrebna, sicer pa spodbujajo samostojnost. In prav samostojnost morajo ženske doseči najpozneje v letu dni. Čas bivanja v varni hiši je namreč omejen na 12 mesecev, potem pa se je potrebno postaviti na lastne noge.
Na žalost tako kot drugje po svetu tudi pri nas beležimo pogosto vračanje žensk k izviru nasilja, k storilcem. statistike poročajo, da povprečna žrtev nasilja svojega partnerja šestkrat zapusti preden se uspe dejansko odtrgati od njega in se osvoboditi. Zakaj? Najpogosteje zaradi ekonomskih, večkrat pa tudi zaradi čustvenih razlogov.
Andreja Rustja
Potrebujete pomoč?
KRIZNI CENTER ŽENSKE SVETOVALNICE V LJUBLJANI 031/233-211, 040/260-656
DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO (01) 43 44 822
DRUŠTVO SOS, TELEFON ZA ŽENSKE IN PTROKE - ŽRTVE NASILJA 080 11 55, 01 544 35 13
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
