Anonimen
|
Marogica je lepo napisala. Idealnega partnerstva ni, obstajajo pa dobri ali slabi približki idealnega.
Idealno je, da sva se naučila živeti skupaj in kljub temu ohraniti svoje interese in lastno svobodo. Idealno je, da sva bila dovolj pogumna, da sva ugotovila, da kljub najinim razlikam sodiva skupaj in da naju najine razlike še bolj združujejo ter da se kljub temu spoštujeva. Idealno je, da imava ljubkega fročka, ki ga vzgajava in mu skušava privzgojiti najin pogled na svet.
Manj idelano je, da se znava spičiti, vendar postane idealno, ko najdeva skupni jezik.
Najbolj idelano pa je, da se kljub tolikim skupnim preživetim letom še vedno ljubiva. DA še vdeno nekje tli tista iskrica, ki sva jo prižgala pred 17. leti. In da mi moj vsakič, ko jamram, kako debela sem, reče: Ne glede na to, kakšna si, jaz te še vedno ljubim. In da mi ne najeda za vsak kupljeni par čevljev, ampak mi reče: No, moja stonoga, si zdaj kaj bolj srečna? In da ne zavija z očmi, ko si obujem zlate balerinke in vzamem zlato torbico, ampak se smeji in pripomni: Draga, a se pripravljaš na novo leto?
In idealno je, da jaz še vedno vsako soboto, ko dajem prat, kljub temu, da se pizdim, razmotavama njegove službene srajce in ločujem majice in nogavice iz njih. In da mu v smehu, ko se huduje, da nima več skoraj nič las na glavi, izjavim: Zato pa imaš dovolj dlak po telesu. In da skušam razumeti, da se še nikoli, ko je jedel kuhano klobaso ni zgodilo, da se ne bi popacal.
|
Natisni
