|
Anonimen -> RE: Ali je prijateljstvo lahko trajno? (17.3.2007 13:26:20)
|
Po mojih dosedanjih izkušnjah je prijateljstvo težko večno. Sem bila že velikokrat razočarana, ponavadi nismo šli lepo narazen, edino z eno nisva imeli nobenega konflikta. Skupna točka pri vseh "razdorih" je bila to, da smo šli vsak po svoji življenjski poti, ni bilo več časa za druženje in zaradi različnih življenjskih poti tudi interesa ne. Več ali manj so me šokirale, ker sploh nisem pričakovala takega odnosa.
No, začelo se je npr. pri eni prijateljici (bolj daleč nazaj ne grem, čeprav imam še bolj iz preteklosti slabe izkušnje), ko sem nehala kadit in nisem več toliko kofetkala po lokalih, samo to je še nekak laufalo, ko pa sva z mojim oznanila, da se bova poročila, je pa začela okrog trobit, da sem jaz itak totalno nezrela za zakon in kako bo mojemu žal, če se bo res poročil z mano, skratka opravljala me je na veliko in to zelo grdo. Čist sem bila paf, ker sva bili prej res prijateljici.
Za pričo sem vzela mojo srednješolsko prijateljico, s katero so se nama poti sicer pred tem za en čas ločile, pa sva se spet našli in smo se precej družili in zastopli. Še danes mi je žal, da sem vztrajala, da je moja priča, čeprav mi je zjeb*** dekliščino, na poroki se pa tudi ni izkazala, ker se je marsikateri drug svat več z mano ukvarjal in mi pomagal pri drobnarijah, ki sem jih potrebovala, kot pa ona, ki se je večinoma obnašala, kot da me ni.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] No, ko sem en mesec po poroki še zanosila, se je počasi začela umikat, prej druženje vsake dva tedna se je sprevrglo v vsake dva meseca in potem vedno redkeje, zlasti po porodu. Aja, pa ima resnega fanta, skupaj sta dlje kot midva, vendar pa poroke in otrok (še) ne načrtujeta (na njeno željo, ker on jamra, da bi vse to imel), družili smo se itak skupaj, tako da mi ne gre skup, da bi bila kakšna fovšija vmes. Pa tudi o vsem drugem smo se pogovarjali, še najmanj o nosečnosti in otrocih. Skratka, stikov več nimamo, nekaj časa sva ju še klicarila in se počutila, kot da ju prosjačiva, pa nikoli nista imela časa in zdaj ju pustiva pri miru. Nimata pojma, da sem drugič noseča, pa smo bili najboljši prijatelji.
S prijateljico iz otroštva pa enostavno nimava časa druga za drugo. Ona dela kariero, družine si še ni omislila, edino poročila se je lani, veliko potuje, predava, doktorirala je lani... jaz sem pa en "revček" s srednjo šolo, ki sem si ustvarila družino in nekak nimava časa in skupnih točk za pogovor in druženje. No, pa čas je še največji problem, konflikta pa vsaj tu ni bilo in ona me vsaj razočarala ni.
Vse pride in vse gre, življenje se spreminja in s tem tudi prijatelji odhajajo in prihajajo novi. Imam ene par novih prijateljic, tudi jaz večinoma po zaslugi RR, s katerimi delimo interese. Časa je pa itak vedno premalo. In kako dolgo bo trajalo? Kdo ve. Vsekakor upam, da čim dlje, če že večno ne.
|
|
|
|