|
NastyGirl -> Ni več čustev (16.3.2007 9:23:09)
|
Pozdravljeni!
Sicer sem stara obiskovalka foruma,ampak javila se pa še nisem..Danes sem rekla,da bom poskusila..
S fantom sem že 6 let, stara sem 25..Živiva skupaj,vendar čutim,da to ni več to. Nekje vmes sva padla na raven, preko katere se ne da. Težko mi je,ko to pišem, ker se mi zdi,da mogoče pretiravam. Ampak preprosto je bilo vsega preveč. Postala sva odtujena, ciljev že od nekdaj nimava istih ali celo pdobnih..Njegovi starši se nonstop vmešavajo v naju, moji starši mislijo,da bom naredila največjo napako,če grem stran. To sem že enkrat storila,a sem vseeno prišla nazaj, ker sem verjela,da pretiravam in da se bo vse uredilo, če se oba potrudiva. No, on mi je že takoj rekel,da se on ne bo spreminjal,da sem jaz tista,ki se mora prilagoditi. Različna čoveka sva, to še nekako gre. Ampak on je preveč pasiven. JAz sem dinamičen človek in zadnje čase postajam utrujena. Brez energije sem, ne smejim se več. Veliko premišljujem, trudim se, da bi uspelo..A ne potegne. Ubija me življenje v njegovi hiši, počutim s utesnjeno in vem,da je posledično najin odnost takšen kot je zaradi tega. Samo nabiralo se je skozi čas,sedaj pa ne morem več. Predlagala sem mu,da se odseliva, nekam,kjer bova sama in bova lahko mirno peljala najino vezo naprej. A je rekel,da on od tam ne gre in naj se jaz selim domov in da se bova tako dobivala. Korak nazaj, torej. Občutek dobivam,da mu je vseeno. Ko sem prvič šla, je bil hladen. Čutila sem,da ga boli, a ni rekel naj ostanem,da se bova potrudila. Ne,rekel je naj grem,če verjamem,da mi bo drugje bolje, ker on se ne bo spreminjala zaradi mene. Ko imava dober dan, mi tisočkrat reče,da me ljubi..Spoznala sem,da je včasih bolje,da človek o tem molči. Vse skupaj se mi zdi zlagano..Ko pogledam življenje vnaprej, se zamislim. Takšne pasivnosti in življenja njegovih staršev,ki imajo vse, se pretvarjajo,živijo,ker morajo,a niso osebno zadovoljni, ne potrebujem. Jaz sem drug človek..In zdi se mi,da ga ne ljubim več. rada ga imam, a to ni več to..želim si živeti sama. Ker rabim čas samo zase. Vem,da bom edino na ta način srečna..A ne upam. Strahopetna sem. Ker se bojim riskirati..
Sprašujem po podobnih izkušnjah, mnenjih...sem res jaz čudna?
lp
|
|
|
|