albina - ni res, da ni se nihce pri polni mizi umrl. Na leto jih v Sloveniji umre kar nekaj kljub polni mizi.

IZVIRNO SPOROČILO: MarijaPo

Nasa Eva absolutno zmaga v kategoriji nejescih otrok. Pri 15 mesecih je tezka borih 7.400 g.
In ni res, da ne je. Je, ampak bolj malo.
Bili smo pri raznih gastroenterologih, psihologih,... pa smo ugotovili, da je Eva pac bolj drobizek in da ni z njo nic narobe.

In povsod so nam rekli, da je najbolj narobe silit otroka s hrano. To vem po lastnih izkusnjah tudi sama. Bolj ko otroka silis, bolj mu povzrocas grozo ob hrani in potem ne samo, da malo je, ampak ga je se strah hrane, se mu v glavi vse sfizi kar se tice hrane in ima na koncu rahlo anoreksijo.

albina - ni res, da ni se nihce pri polni mizi umrl. Na leto jih v Sloveniji umre kar nekaj kljub polni mizi.

Bolj ko otroka silis, bolj mu povzrocas grozo ob hrani in potem ne samo, da malo je, ampak ga je se strah hrane, se mu v glavi vse sfizi kar se tice hrane .

IZVIRNO SPOROČILO: Zvončka

Najprej odgovor "nečlanom našega društva": Neješči otroci, kot jih na tem mestu opisujete, ne bodo vprašali za jest, če jih boste pustili lačne v neskončnost. Kdor trdi, da naj otroka pustiš, da bo postal lačen in bo potem jedel, kar mu daš, nima pojma o takih problemih in naj zato ne pametuje. In tudi nasveti a la: dajte mu pa sirup za apetit...ne zaležejo prav nič, ker je seveda tudi sirup težko spravit vanje, saj ponavadi zaznajo vsako nianso v sicer ustaljenem okusu tiste hrane, ki jo sicer še jejo (pa jo po vmešanem sirupu morda ne bodo več). Vsekakor pa veljata po mojih izkušnjah pravili: 1. tak otrok rabi zelo majhno količino hrane in najbolje je to čimprej ugotovit in sprejet (koliko, je stvar posameznika) in 2. ne se obremenjevat z raznolikostjo hrane, naj kar je tistih par stvari, ki so mu všeč in ne jih otroku s kakšnim cirkusom okoli hrane priskutit. Vendar pa pojest nekaj preprosto mora, sicer bo imel želodčne težave, pa četudi je to čokolada med njegovo najljubšo risanko.
Zanimivo pa je, da so po mojih videnjih taki otroci nadpovprečni v drugih elementih življenja, ponavadi so celo nadpovprečno zdravi, kar je po eni strani logično, ker ne obremenjujejo telesa in metabolizma s prekomerno količino hrane, poleg tega jih hrana absolutno ne zanima in imajo čas in energijo za druge, zanje pomembnejše stvari, v katerih prekašajo vrstnike.
Je pa še nekaj res: Ni samo štos v temu, da taki otroci pač ne jejo in se starši (ponavadi brez potrebe) bojijo zdravstvenih težav, ampak se ta njihova neješčnost odraža v kvaliteti življenja cele družine. Najprej zaradi tega, ker ko so tečni, nikoli ne veš, če je to zaradi lakote ali česa drugega. Včasih je res zaradi lakote. Potem še zaradi tega, ker moraš vedno, ko greš na kak izlet ali v restavracijo, imet pred očmi vprašanje, kaj bo otrok jedel, ker nekaj mu moraš ponudit. 
Vso srečo.

IZVIRNO SPOROČILO: Zvončka

2. ne se obremenjevat z raznolikostjo hrane, naj kar je tistih par stvari, ki so mu všeč in ne jih otroku s kakšnim cirkusom okoli hrane priskutit. Vendar pa pojest nekaj preprosto mora, sicer bo imel želodčne težave, pa četudi je to čokolada med njegovo najljubšo risanko.

1. tak otrok rabi zelo majhno količino hrane in najbolje je to čimprej ugotovit in sprejet (koliko, je stvar posameznika) in
2. ne se obremenjevat z raznolikostjo hrane, naj kar je tistih par stvari, ki so mu všeč in ne jih otroku s kakšnim cirkusom okoli hrane priskutit. Vendar pa pojest nekaj preprosto mora, sicer bo imel želodčne težave, pa četudi je to čokolada med njegovo najljubšo risanko.