|
nejcko -> RE: pomoč otrokom (2.3.2007 0:06:05)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Meggi
Me pa žalosti tudi to, da vas tako malo o tej temi razmišlja,....
Bom kar kopirala odgovor od Karin: Tudi jaz razmišljam o tej in podobnih temah, sam ne vem kaj naj napišem.
Točno tako - verjetno vsi razmišljamo o teh grozovitih dejanjih, ampak več od "o, goza, grozno, ne morem verjeti, o, ljubi bog ..." nismo sposobni napisati, pa ne zato, ker nas te zadeve ne bi ganile, ampak ker resnično človek ne more kaj dosti narediti zoper to.
Dejstvo je, da so se, se in se bodo tudi v bodoče take in še hujše tragedije dogajale. Nihče si jih ne želi, nihče jih ne predvideva, niti vpleteni verjetno ne, ampak se vseeno zgodijo. Človek je namreč zelo nepredvidljivo bitje, pa naj je okronan 100x za razumno bitje. Nikoli ne moremo biti o nikomur povsem prepričani, da mu ne bo "počil film" in žal ljudje dostikrat s svojimi dejanji priteramo drugega na sam rob.
Drug problem pa je, kako spregovoriti o nasilju v družini. Čeravno so nas vseh, vključno z institucijami polna usta, da je o vsakršnem nasilju potrebno naglas spregovoriti, je ta tema še vedno tabu. Zakaj? Enosstavno zato, ker naša sodobna družba ne prenese nobenih odklonov. Vsak, ki ne paše v kalup, je enostavno stigmatiziran, "je nesposoben bebec, je reva, je butelj ... ker v sodobni družbi je pa ja de tako komot vse probleme rešiti, če si človek, kot se šika". Zato se ne čuditi, da ljudje molčijo, ker ne samo na CSD-ju, ampak tudi na povsem ljudskem forumu a la RR naletijo na besede: "Ja, kaj ste pa toliko in toliko let čakali? Kje staknete take bebce? Postvi se že enkrat zase! Kako lahko to prenašaš? Če bi bil/-a jaz na tvojem mestu, bi že pokazal hudiča ..."
In žrtev se zapre, normalno, ker dobi potrditev, da je res bebec, nesposobnež, da si to nasilje zasluž (namesto tople, prijateljske dlani)i ... saj v našem lepem svetu je pa ja tako komot vse lepo in prav, če se le malo potrudiš. Kriv si. Kriv. Kriv.
Zato jaz v takih temah načeloma raje molčim, ker če se poistovetim z žrtvijo se počutim kriva, če se skušam vživeti in razumeti krivca, se počutim malček zločinska. Ostane mi torej samo - o, groza in upanje, da se kaj takega ne pripeti meni in mojim najbližjim. Nikoli.
|
|
|
|