*sonchek*
|
Vse se je začelo v torek, 20. februarja, natanko 20 dni pred predvidenim datumom poroda. Možek je zvečer prišel iz službe, pojedla sva večerjo, nato pa sva se do solz nasmejala nekemu videu, ki sva ga ravno pogledala. In nato pljosk - sredi kuhinje mi odteče voda! Oba, še vedno do solz nasmejana, sva najprej mislila, da sem se polulala...ampak je kar teklo in teklo. "Lubi, rodit gremo," sem mu rekla povsem zmedena. Pograbila sva torbo in čez nekaj trenutkov sva bila že na poti v porodnišnico. Sprejeli so me ob 19. uri, kjer so me počasi pripravili za porod. Odprta sem bila le 1 cm, zato se je vse dogajalo dokaj počasi. Popadkov ni bilo, počutila sem se dobro in zato sva z možekom pridno sedela v čakalnici in gledala film. Ker ni bilo proste porodne sobe, sva večer preživela ob gledanju filma. Ob 22. uri so naju odpeljali v porodno sobo modre barve. "Fantek bo," sem se nasmejala. Spola namreč nisva vedela do zadnjega. Ko sem bila v porodni sobi, priključena na CTG, so se začeli popadki. Vedno pogostejši in močnejši. Možek me je držal za roko, spodbujal, dihal skupaj z mano in bil res v veliko pomoč. Vem, da brez njega ne bi šlo tako hitro, kot je šlo. Ob 00:39 je namreč na svet prijokal najin polhek, ki sva ga poimenovala Anej. Dvakrat je zajokal, ko pa so mi ga položili na trebuh in je ponosni očka prerezal popkovino, je le še malo postokal. Nežen fantič, z nežnim glaskom. Tehtal je 2800g in bil velik 50cm. Ni besed, s katerimi bi se dalo opisati vsa čustva in občutke, ko po tolikem času k sebi končno stisneš malo pikico, ki je rasla pod tvojim srčkom. Ni besed, s katerimi bi se dalo opisati vso to srečo, ljubezen in hvaležnost, da je kljub prezgodnjemu porodu, z malim korenjakom vse v najlepšem redu. Spet sem bila zaljubljena! Danes je naš polhek star teden dni. Vse skupaj še vedno prihaja za mano in včasih še kar ne morem verjeti, da sva postala starša in da imava ob sebi to malo, čudovito in povsem nezahtevno bitje.
< Sporočilo je popravil *sonchek* -- 28.2.2007 14:58:15 >
|