|
Pikabu -> RE: Selitev (18.2.2007 21:17:33)
|
O, tole je pa zanimivo.
Sem mislila, da mi ne bo, pa sem kasneje ugotovila, da mi malo vendarle je. Midva sva začela živeti skupaj po poroki. Preselila sem se pa dokaj daleč. Nedeljo pred poroko me je takrat bodoči mož peljal na najin novi dom, da sem še videla spalnico, urejanje stanovanja je šlo dosti na knap. Pa sva bila oba od vsega tako utrujena, da sva zaspala in se zbudila okoli polnoči, pa me je moral še domov peljati, kar je trajalo slabo uro. Pa sem takrat rekla, komaj čakam čez en teden, ko ti ne bo treba me voziti domov. In pride poroka, pa tista nedelja čez en teden in greva zvečer po stopnicah gor, da greva spat in se v solzah obrnem nazaj k njemu in mu rečem: A resno misliš, da me ne boš domov peljal? Pa mi nekaj minut kasneje ni bilo več žal, da me ne bo peljal domov in tudi hitro sem se navadila. Kasneje mi je bilo malo hudo, ker sem kar nekaj stvari pustila (zbori, družba, prijatelji,...), ampak z otroci sem tudi to nehala pogrešati in sedaj uživam, kjer sem, domov se pa tudi rada vračam s svojo družino.
|
|
|
|