|
dskubin -> RE: Tragični dogodek (17.2.2007 10:55:43)
|
Sočustvujem z vsemi prizadetimi in upam, da se kaj takega ne bo pripetilo nikomur več.
Ampak delala sem v vrtcu in tisti, ki misli, da imaš vse otroke STALNO pod kontolo, živi v svojem PRAVLJIČNEM svetu. Enostavno ne gre, pa če se še tako trudiš. In ni res, da so vzgojiteljice in pomočnice tam samo za to, da gledajo otroke - poleg tega je ogromno drugega dela. Že naprimer kadar nekaj lepiš, režeš (še posebej je to pri manjših otrocih, ko moraš nujno tistega, ki ima "orodje" gledat), padejo vsi ostali otroci pod nadzor druge osebe - torej če ena pomaga 1 otroku lepit, druga vzgojiteljica oz. pomočnica gleda preostalih 23. Ko gre ena po malico, pazi druga na vse - kljub temu mora kdo od otrok ravno takrat na stranišče - in kaj sedaj, naj rečeš, da kar naj lepo počaka, da se vrne pomočnica in bo šla z njim? Ne, na vrata greš in gledaš, da bo ta otrok (ponavadi jih je več, ker ko se en spomni, da ga tišči, se najde kar še nekaj prijateljčkov, ki bi mu šli pomagat) res šel na WC in ne kam drugam in medtem gledaš v skupino, da se tam ne bi kaj zgodilo. Seveda se poskušaš najprej dogovoriti, da grejo eden po eden, ampak če ti tam cepetajo in se z rokicami tiščijo, da jim ne bi ušlo, jim pač moraš dovolit, da grejo prej. Tako je. In še miljon je primerov, ko je vzgojiteljica ali pomočnica celo sama v skupini. Ne bi sicer smelo biti tako, ampak, pustimo. S tem NE ZAGOVARJAM teh dveh delavk vrtca, ampak hočem samo povedat, da razumem tudi njuno stališče. In ja, gotovo sta najprej sami iskali, to je tudi logično. Tudi meni kdaj moj enainpolletnik (zaenkrat še edini otrok) kdaj uide izpred oči in to pred domačo hišo, no in takrat ne pokličem policije, ampak ga začnem iskat - in prav lahko bi se zgodilo, da bi bila vrata ograje odprta (tudi, če jih nismo mi pustili, bi jih lahko poštar ali mimoidoči) in bi mali pobegnil. In potem bi poklicala najbližje in sosede, da pridejo pomagat. Razumete princip, kako to gre? Najbrž ne pokličeš kar policije.
Moram pa povedati, da sem delala tudi v jaslih in sem se vedno bala, da bi se mi kaj takega lahko pripetilo, čeprav so bili otroci majhni. Ko smo bili zunaj pred vrtcem (pa tudi notri) ali v peskovniku, sem neprestano preštevala otročke, če so vsi na številu. Neprestano. In že, če ti kakšen pride za hrbet, je takoj panika, kje je. Pa jih moraš vmes previjat in pomagat dat jest, pa umivat, pa na WC vozit - in ne mi govorit, da je ena oseba (ČEPRAV JE RES PLAČANA SAMO ZATO, DA JIH MERKA) ZMOŽNA nadzirat 12 otrok VES ČAS.
ŽAL NI TAKO in nikoli ne bo! Pa čeprav bi bil v skupini po 1 odrasel več (ali pa 5).
|
|
|
|