|
ronja -> RE: ko vas neka stvar tako prizadane (13.2.2007 15:29:36)
|
hihi, baguška, imaš zelo prav! Jaz se po enem tednu smiljenja sami sebi imam poln kufer in se ne morem več gledat! Si grem tak na živce, da si enostavno ne morem dovolit dalje bit mevža. In začnem nekaj delat. Zdaj mi to ni treba, ker mam krasnega fanta in par prijateljev, na katere se lahko zanesem in se ne poderem tako zelo , ker se lahko pri njem zjokam[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] (lani sem mela recimo v službi ornk probleme), ampak to je drugo, kot če te partner prizadane... Na splošno se zdaj z njim zmeniva predno bi bilo tako hudo, sem vedno podpirala preventivo pred kurativo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]
tjazi, hehe, ne vem, če sem jaz jaz, nekak sama sebe nikoli nisem videla kot vsak dan bruhajoče bitje... Tak da iz tega vidika je tako, pa iz vidika khm, saj veš... želje po [image]http://www.ringaraja.net/forum//smileys/sloncek.gif[/image]... Je pa to malo povezano s tem bruhanjem... Oboje hkrati namreč nekak ne gre...
Sicer bi jaz zbrala čokoladni sladoled, ne milke, čokoladni sladoled je itak moja najljubša hrana. Moram priznat, da se meni kaka smrtonosna bolezen ne zdi najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo. Veliko težje bi mi bilo prenest to, da bi se kaj zgodilo fantu. Če bi me pustil, bi živela dalje, uredila bi si življenje, sicer težko, ampak mislim, da bi bila najnajnajkasneje v roku par let sigurno spet zelo srečna, verjetno pa že prej.
Ko sem bila mala, so mislili, da bom oslepela, poleg tega sem mela 2x pljučnico in večkrat je bilo tako, da so bili zdravniki precej bolj prestrašeni kot jaz... meni se vse to sploh ni zdelo ne vem kako tragično. Še zdaj se mi ne.
Ko pa sva bila s fantom v prometni nesreči in tistih prvih nekaj sekund, ko se ni odzval, 4x sem ga poklicala, 3x ni nič odgovoril, vrata čisto stučkana, da ti ni jasno, kako bi kdo tam not preživu... Hm... no, to je bila moja najhujša izkušnja v življenju, takrat sem tudi ugotovila, da ga mam v bistvu ful bolj rada, kot se sploh zavedam, pa se kar dobro zavedam, da ga mam ful, pa predvsem je bilo to prvič v življenju, da se je cela moja pamet zarotila proti meni. Možgani sploh niso hoteli dojemat situacije, samo ena misel mi je hodila čez glavo: ne, to ni res, to se ne more zgodit, to ni res, to ni res! ne vem, kako bi to sprejela. Vse ostalo se mi zdi sprejemljivo. če ne bi mogla met otrok, bi jih posvojila, če zgubim službo, bom delala honorarno, če me fant pusti, bom vedela zakaj, že nisva bila za skup in bom dobila drugega... Samo to pa... ostaja nerešeno, pa ma da se mu nič ne zgodi! Zdaj pa sploh ne!
Aja, potem mu ni bilo nič tako hudega v tisti nesreči[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image], je mel pretres možganov, ampak na srečo brez posledic[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. zato sem bila zelo srečna, nisem sploh imela te krize, kljub temu, da sem bila kar dolgo na berglah[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] Seveda sem ponorevala, ko nisem mogla dobit brisače iz vrhnje omare[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image], ampak v osnovi nisem bila nesrečna. Pa predno je kdo preveč pameten, noben od naju ni vozil[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image].
|
|
|
|