|
Anonimen -> Nekomu moram povedat... (9.2.2007 14:02:52)
|
Še dobro, da imam vas, ker me nekaj neizmerno duši, pa si tega nikomur ne upam povedat.... da ne bi kaj prišlo na dan.
Z možem sva skupaj skoraj 8 let, od tega sva 4 leta poročena. Imava 3 leta starega otroka in pred kratkim smo šli na svoje. Za stanovanje sva vzela kredit, nekaj denarja sva si izposodila. In ta denar, ki sva si ga izposodila, sedaj počasi vračava. In tukaj nastane ves problem. Mož neprestano dela. Dopoldne je v službi, popoldne dela vse mogoče pri raznih privatnikih. To se sedaj vleče že kakšne pol leta. Saj ne rečem, vse lepo in prav in mogoče je narobe, da ga obsojam, ker naši družinici hoče samo dobro, ampak, kar je preveč, je preveč. Nič ga ni doma. Sedaj je začel delat še čez vikende. Domov hodi ob 21,22, včasih še kasneje. Otrok ga ne vidi tudi po par dni. Zadnjič je jokal in spraševal, kje je oči. Potem sem jokala še jaz (na skrivaj), ker se mi je otrok tako zasmilil. Parkrat sem mu že rekla, naj bo vsaj malo doma, pa je rekel, naj grem pa jaz delat, pa bo on doma. Pravi, da bo delal toliko časa, da ne bo vse odplačano. Tega denarja pa ni malo in to se lahko vleče še kar nekaj časa. Jaz pa trpim. Za vse sem sama. Za otroka skrbim samo jaz, tudi ko je on doma (kadar sploh je). Seveda je takrat utrujen in bolj počiva. Poleg tega mi ostanejo še vsa gospodinjska dela. Včasih otrok ni priden in sem na koncu z živci, pa nimam nikogar, ki bi malo "prevzel", da bi se malo dala na off.
Ne vem, kam to pelje, ampak meni počasi popuščajo živci. Zadnje čase se mi zdi, da tudi ne čutim več veliko do njega. POčasi se je vse skupaj ohladilo. Delava tudi na drugem otročku, tudi že kar nekaj časa, pa ne uspe. Sprašujem se, če mogoče ne uspe z namenom. Te dni me je tudi misel na še enega otroka minila, ker se mi zdi, da si bom nakopala samo še eno breme. Sicer si ga želim, ampak ne sama...
Pogrešam nežnost, pozornost, ljubezen, njega pa ni ob meni, da bi mi to dal. Zdi se mi, da bi odšla s prvim, ki bi mi malo pihnil na dušo, tako sem obupana. In strah me je, da se bo to zgodilo...
Tole sem morala dat ven iz sebe. Nekomu sem morala povedat. Sedaj mi je veliko lažje...
|
|
|
|