|
Anonimen -> na pomoč (moja tašča) (8.2.2007 1:08:10)
|
Iz vsega srca mi kriči na pomoč, ker me tašča in tast ter njuni odnosi z nami tako utesnjujejo in vse skupaj prepad med menoj in fantom le povečuje.
Naj na kratko povem, da živimo že 5 let v isti (njihovi hiši), midva imava svoj vhod. S težavo sva si v parih letih s krediti, ki jih bova 10 let odplačevala uredila stanovanje z ločenim vhodom. Še kar smo se razumeli in je še kar šlo. ...tukaj pa se situacija zaplete... Vse dokler nisva dobila otroka, ki sva si ga oba želela. Tašča je mesec kasneje tudi odšla v penzijo in je zdaj cele dneve doma, tast je pa že prej bil doma.
In se je začelo,... Prvič mi je počlo že par dni po prihodu iz bolnice, ko sta bila pečena in kuhana gori pri nas. Sem povedala da me to moti, in je bilo bolje 1 teden. Spet mi je počlo, spet je bilo nekaj časa vredu, pa spet,...
Mali je zdaj star 9 mesecev. Prej se z partnerjem v 10 letih nisem toliko prekregala zaradi njegovih starih koliko sem se od rojstva najinega sončka. Nič jima ne reče, ker misli da jaz pretiravam.
Naj povem, da mi nonstop govorijo, naj ga prinesem dol k njima, pa tašča skoraj vsak dan 3 krat pride gor, pa hoče vsaki dan na sprehod z njim, ker drugače revček sploh ni zunaj, pa kak se mali zbudi, sliši dol, pa je že gori .... pa nonstop rine v njega, pa tuli ko gasilski avto, tudi ko se jaz igram z njim. V glavnem gre mi tako zelo na živce, da sem cela nervozna in že cist obupana. Ona pa kot da to ni nič. Kot da je njen.
Redki so trenutki, ko smo lahko vsi trije doma. Partner pride ob 4 domov, mali gre spat, pa ni 10 minut mogoče gor ko se zbudi, evo ti tašča na stopnicah. ;;Sem prišla k tebi, če te nič dol ne prinesejo;; Na kozlanje mi gre. Pa cel dopoldne je bil pri njej , ker sem imela nujne opravke v mestu. Jaz ne vem kaj bi ona rada? Prevzela mojo vlogo ali kaj. Nonstop mi govori kaj mu moram dajat, pa na kaj ga moram navajat, pa naj pazim da se ne bo prevrgel, pa če mam dudo zanj? Pa ,......
Jaz ne vem, če je vse to normalno, ali sem le preobčutljiva ali kaj?
Enostavno ne morem več tako živeti, da bom z dneva v dan nekomu govorila kaj me moti. Onadva mislita da bomo zdaj otroka vsi vzgajali kot je prav!
Vsako nedeljo ko imajo obiske pride gor po malega, češ da ma babica obisk, pa da naj pride dol! Meni pritisk kar naraste. Ko enostavno nismo šli, pa sem bila jaz tista ko divjo gleda, pa ko kompliciram, pa pol sploh k nam nočejo prit, ko me zašimfa, kak sem težka
V glavnem vse skupaj sem zelo raztreseno povedala, pa še bi lahko naštevala.
Ne mi zamerit, dajte mi kak pametni nasvet, kako se jih rešit?
Manja
|
|
|
|