|
tintin -> RE: strah (5.2.2007 14:42:39)
|
Kadarkoli izgubiš "nerojenega" otroka je težko, z vsako izgubo pa se je potrebno soočiti ter jo od-žalovati. Čas soočanja in žalovanja je odvisen od posameznika, nekateri potrebujejo dlje, nekateri manj...nekateri so pripravljeni na novega otroka prej, nekateri pozneje, nekateri nikoli. Prav je, da si vzameta čas. In skušata razumeti, da ima vsak dogodek svoj namen, svoj razlog. Vajinemu [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] ni bilo namenjeno, da zaživi sedaj in očitno so nekatere stvari, ki se morajo odviti preden pride nov [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image].
Govorim iz izkušenj. Čez dva meseca bo eno leto, odkar sem zaradi izvenm. nosečosti izgubila [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]. Saj mogoče ni bil še zares otroček (6.teden), ampak zame je bil to moj prvi otrok. Vedno pravim temu tako. Zadnje 10 mesecev je bilo burnih in prepletenih s številnimi čustvi: žalost-strah-še večja žalost-pričakovanje-soočanje - preusmeritev na druga področja....Včeraj zvečer sem po dooooolgem času razmišljala o [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]. Kakorkoli sem mislila, da sem zopet pripravljena...sem ob razmišljanju občutila nelagodje in strah. Torej NISEM pripravljena. Pripravljena bom, ko bom pripravljena na vse: na novi poskus, na veselje in na morebitno novo izgubo. Kako bo naslednjič NE vem, ne morem vedeti in ne morem se slepiti, da bo vse v redu. Ampak vem, da bi trenutno težko preživela še eno neuspešno nosečnost. Do takrat, ko bom pripravljena, bom pač delala na sebi - in druge stvari. Trenutno nastaja moj "drugi otrok" - moj magisterij. In počutim se čisto fajn.
|
|
|
|