|
Stefka -> RE: Tako mi je težko... (4.2.2007 20:26:51)
|
Upam, da ti bo moje razmišljanje kaj pomagalo in da boš mogoče našla kakšno idejo kako naprej, ker že od jutra premišljujem kaj naj ti napišem.
Mislim, da imata dve bistveni težavi: prva je v tem, da si do rojstva otroka on v resnici ni predstavljal kaj to pomeni, da je življenje zares drugačno. Del tega pripisujem tudi dejstvu, da sta tako dolgo skupaj in kot si sama napisala, sta imela lep odnos, kljub temu, da sta skupaj preživela relativno malo časa.
Najbrž ne razume kaj se je pravzaprav tako spremenilo in ima kot veliko moških težavo, ker te spremembe sam ne zna sprocesirat, ker je niti ne zna ubesedit.
Druga težava je to, da si se spremenila, domnevam da bolj, kot bi bilo treba (ne zameri prosim). Najbrž v tem letu odkar imata otroka nista bila sama zunaj, ali pa zelo redko. Najbrž ti te potrebe niti ne čutiš, ker otrok izpolnjuje velik del tvojih trenutnih socialnih in čustvenih potreb, on pa očitno jo. Najverjetneje se počuti tudi odrinjenega (od tu jeza), ker otroka ne razume, ne razume njegovih potreb, medtem ko ti jih in podobno.
Prva in najpomembnejša stvar je, da se srečata na pol poti. Če se boš ti samo obrnila stran in se ukvarjala samo še z otrokom, se zna zgoditi, da bo imel dovolj in bo odšel, kljub temu, da te ima še vedno rad.
Ženske smo načeloma zelo čustvena bitja in imamo veliko potrebo po navezanosti in večje navezanosti, kot jo dobimo od otrok, ni nikjer. Težava je v tem, da imajo tudi moški enake ali zelo podobne potrebe, pa tega ne vedo. Ne znajo, tako kot me, ubesediti težav, ki jih mučijo, ko pa končno nekaj izustijo, ponavadi me tega ne razumemo. Bi rekla, da ima dve težavi; on namreč; prvič, ne sprosti se. Počuti se odrinjenega, kot da je odpovedal in se zato umika iz družinskega življenje (kot je to videl doma). Rabi čas zase, in za vaju. Predvsem za vaju, ampak če tebe ni, je ok tudi s prijatelji.
Opazila sem, da predvsem uporabljaš dvojino (tebe in malega). Še vedno si tukaj ti in to mu moraš dati vedeti, boš videla, da bo veliko stvari delel drugače. Moški težko sprejema to dvojino, ki mu je s trenutkom rojstva vsiljena (prosim, ne govorim o vseh moških, pač o določenem tipu). Vedeti mora, da vidva še vedno obstajata (ne samo vi trije), da je vajin odnos v mnogočem še vedno enak kot je bil. Zrihtaj se, organiziraj si varstvo za cel večer (brez časovne omejitve) in ga odpelji ven. Pojdita kam, kamor sta hodila prej, obujajta spomine ali pa se ga samo skupaj napijta. Spomnita se zakaj sta že tako dolgo par. Počnita tisto kar sta rada počela prej.
Držim pesti, da vama bo uspelo!
Pri nama je bila taka kriza kmalu po prvem porodu in je trajala nekje pol leta. Rekel je zelo podobno in jaz sem se zamislila.... ko sva začela spet občasno skupaj hodit ven se je stvar bistveno spremenila, ker sva oba ugotovila, da sva bistvo še vedno midva. Tudi najine družine brez naju ni. Zdaj greva najmanj enkrat na mesec sama ven; kamorkoli, samo da sva brez otrok. In deluje, tako da še ne obupaj. Če se imata še rada, en iskren pogovor, en sproščen večer pa bo bolje.
Javi kako vama gre, ko boš utegnila.
|
|
|
|