|
polma -> RE: da vidimo če pozitivne misli pomagajo? (5.3.2007 11:44:32)
|
Punce!!!!!!!!! Saj ne morem verjet, da je minilo tolko časa! Jaz sem še vedno bolna, ampak vročine nimam. Komaj-komaj delam od doma. Jasno, zbolela sem, ker sem se ustrašila dveh projektov naenkrat. Sem tudi že v teh letih, ko ne morem več zlahka prenašat stresa [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]! Vsaj nihče od mojih ni zbolel.
Razmišljam o tvoji mami, andreja2000, ker je moja mama tudi bolnik. Težko ji pomagamo, ker si laže v obraz, da bo ozdravela, si domišlja da je nam v napoto, ker moramo poskrbet zanjo, trdi da lahko preživi sama, potem trdi, da lahko jutri umre- v bistvu pa prav s takim odnosom slabša stanje bolezni in nas obremenjuje s seboj. Ima sladkorno bolezen. Kdo bi si mislil, da je tako huda, kaj! Punce, to je grozljiva avtoimuna bolezen, ni je podedovala. Težava je v tem, da ima taka nihanja sladkorja v krvi, da je kompletno nesposobna živet sama. Ona pa trdi, da se ne da nič pomagat, da ji nihče ne more pomagat, da ona skrbi zase in se pravilno prehranjuje. Zadnjič me je hči klicala, naj pridem v park, ker je padla mama po tleh zaradi padca sladkorja. V najhujši prometni konici sem se ksreči pripeljala prad rešilcem, ki so ga klicali mimoidoči. Sedela je na tleh, basala sem ji sladkor v usta, potem je jokala. groza!!! Ljudje so me pa spraševali-zakaj nima ne sladkorja ne telefona ne ničesar s sabo? Ne vem! To se tudi mi sprašujemo!!! Ona si to pač tako razlaga, da na tak način s tem nikogar ne obremenjuje s seboj!! Tako sem jezna nanjo, da si ne morete mislit!! !
Zato lahko rečem, da tvojo mamo razumem,ker se vsega boji. Moja se tudi. Ampak je tako naporna. Ne vem, mi vemo več o diabetesu kot ona ki si zakriva oči. a res misli, da se ne bo noben zanimal zanjo, če bo "zdrava"? Sprašujem se, kaj človeka pripelje tako daleč, da na tak način opozarja nase. Mama nikoli ni bila odprta, ona skriva v sebi neke uničujoče travme. Zato tudi je tako. Jaz sploh ne pridem ji do živega. Grozljivo. In mi gre zato na živce.
Odločila sem se, da vam povem svojo izkušnjo z mamo- človekom, ki do sebe ni iskren, se zapira pred svetom, ne zna uživat dneva, ne skrbi zase....- zato, da me ne bomo nikdar take. Zato, da ne bomo s svojim trpljenjem in samoprevarami uničevale tistih, ki nas ljubijo. Tako kot mi trpimo zaradi nje. Zato, da se bomo vse zavedle, da z ljubeznijo do sebe, ljubimo druge. Morala sem vam to povedat.
|
|
|
|