Seven*
|
Meni je res cisto vseeno koliko katera doji, mi pa gre res blazno na zivce, ko mi nekdo cisto neutemeljeno rece:
-dojenje dveletnika je nagravzno
-otrok se takrat SAMO CARTA
-itak je cisto vodeno
-tega otrok ne rabi vec
-ker ga dojis ti ponoci ne spi
-ce bi ga prej odstavila bi imela vec casa zase, njemu pa ne bi manjkalo nicesar
itd.itd..
]
Zakaj me to razjezi? Zato ker obstaja VELIKO mam, ki imajo ful slabo vest glede dojenja. Ponavadi se nikoli ne oglasijo tiste, ki so res naredile vse, ampak se oglasijo tiste, kjer pride do prenosa njihove slabe vesti in na vzbujanje krivde pri dojiljah. Imam prijateljico, ki je naredila vse, pa ni mogla vec dojiti. Pa ji je bilo ful veliko do tega, pa pac ni slo, kljub temu, da sva prebrali vso literaturo in preucili vse moznosti. Pa ne krivi mene ali okolice zaradi tega, ampak je popucala sama pri sebi: Ce ne gre, pac ne gre, so ****ing what?!?
In tiste, ki recejo, da ne bodo dojile po enem letu so ponavadi ali:
-egoisticne v pogledu, da ne zelijo vec da nekdo plazi po njih, ker hocejo ven zurat ali v kino in si zelijo, da otroke uspava nekdo drug. Nek dolocen egoizem, ki ni nujno sploh slab, sploh ce je mamica psihicno zelo utrujena in to pomeni, da lazje funkcionira z otrokom (to si marsikatera namisli, zato da hitro razcisti zakaj je dejansko nehala)
-imajo sekusalne predsodke (mi je neka prijateljica razlozila finto), kao, da otrok hodi in se vesi po njihovih joskih
-pogosto nehajo zaradi okolice, ker kao dobra mama doji do enega leta, potem pa je ze vprasanje kako bo nekdo drug gledal na njo
-so drugi vzroki (si zeli zanosit, itd.)
Pa ne mi prosim citirat nekih knjig (ne vem katera je bila) o psihicnih posledicah dojenja, ker oprosti, potem bi bil moten vsak drug african (pa ne mi zdaj o drugem nacinu zivljenja, ker s tem sploh ne mores argumentirat zadeve). Taksen pogled si mi ustvarimo v nasih glavah. Otrok dojema dojko izkljucno kot nekaj toplega, neko blizino, cartanje.. Da bi mati vezala otroka na sebe z dojenjem.. WTF?!?! Lepo prosim za tisto knjigo, da bom imela malo popestritve ob vecerih.. Kdaj je bila knjiga izdana? 1975?  Pa ziher jo je kaksen psiholog napisal.. Tipicno!
Vglavnem, ce boste sle pogledat nazaj, korenine te skrajno bedaste debate, boste lahko ugotovile, da se je vse zacelo pri GRAUZAJO SE mi in NI NORMALNO.
Vesela bom vsakega pametnega argumenta. Tiste, pa ki ste proti, pa drugic lepo prosim se povejte zakaj ste proti in kje je napisano zakaj ni dobro dojiti enoletnega otroka. Pa kaksen link tudi.
Skoz poslusam kako so uboge tiste, ki dodajajo ali niso mogle dojiti. Sem bila jaz na istem pri Jakobu, smo mesali Aptamile in nevemkaj. Pa mi ni noben z nobeno besedo rekel kaksne zal besede. Odkar pa dolgo dojim pa skoz poslusam neke dvomljive opazke.
Mame se trudimo da damo najboljse svojemu otroku. Zakaj pri hudicu je to tako narobe, ce je NAJBOLJSE povezano z dojenjem po drugem ali tretjem letu?
Dandanes zrtvovanje za svoje otroke sploh ni vec cenjeno. Pa grem tu in tam vseeno v kino, sla sem v Zagreb na koncert, druzim se po vecerih s kolegi. Ampak vseeno dam najprej otroka spat, ga pocartam.. Tista pa, ki turi otroku flaso in se s tem hvali, ces da bo lahko odsotna, pa, oprostite, daje prednost sebi in ne svojemu otroku, ker ze naprej razmislja kaj bo NJEJ lazje in ne kaj je najboljse za njenega otroka. In ce se je tako odlocila, naj to tudi prizna, ne pa tvezi neumnosti..
(.) (.)
_____________________________
Gospa sem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Kaj bo šele takšen otrok delal z nami ko bo 15 let star. 
Mati narava je nam mamicam dala prsi zato, da otroka, ko rodimo, lahko dojimo. Pa saj je vseeno, koliko časa, kako, kdo, kje, kdaj. Prepričana sem, da vsaka mamica svojemu otročku želi le najboljše, z ali brez dojenja. Ne vem, zakaj se je o tej stvari treba prerekati in se postavljati v dva tabora - tiste, ki dojimo in tiste, ki ne. In zbujati slabo vest tistim, ki niso hotele/mogle dojiti in tistim, ki s(m)o dojile dveletne otročke. Jaz sama dojenja nimam samo in izključno za hranjenje in ga ne zamenjujem s flaško. Dojenje je zame res tako enkratno in neponovljivo doživetje, nekakšen podaljšek vezi, ki sva jo imela s še nerojenim otročkom v maternici. Ko ga dojim, to zame ni zgolj hranjenje, ampak ena bližina, nežnost, mirnost, ki jo imava samo midva. 
