ronja
|
IZVIRNO SPOROČILO: soncece24
Kako je na vaše življenje, v bistvu na to kar ste danes vplivalo vaše otroštvo - konkretnejše recimo odnos staršev do vas
Seveda je vplivalo. To, da sta mi znala razložit, zakaj normalno ni vedno najboljše in da ni nič narobe, če si drugačen - to je ena od največjih stvari, ki sta nam jih dala, da si upamo mislit s svojo glavo in arugmentirat svoje mnenje - in začuda so potem nekateri celo navdušeni nad tem, hehe... in da sta se hecala, recimo, mi je dalo smisel za humor
odnos staršev med seboj
Je vplival tako, da vem, kaj je pomembno za odnos. To, kar je bilo in to, kar sta pogrešala. Sem zelo ponosna nanju, da sta se tako lepo ločila in da sta si še vedno všeč, hehe Če bi se razšla, bi se rada tako, kot onadva. Se bom pa trudila, da ne bom ponavaljala njunih napak, da bova s fantom imela vedno dovolj časa (in energije) tudi en za drugega, recimo.
odnos med vami in vašimi brati/sestrami, če jih imate
Imam. Na srečo. Ne predstavljam si, da ju ne bi imela! Brata pogrešam, če se ne vidiva en teden, všeč mi je, da mi zaupa, da vedno vem, kaj se dogaja z njim in da ga znam razveselit. Brez tega bi bila zelo težko... Sestra je zelo svoj človek, je pa z njo super debatirat in sem ji dolžna par točk svojega IQ-ja, ker se ji je dalo odgovarjat na moja večna vprašanja, ko sem bila mala
kako danes gledate nazaj na otroštvo - je bilo lepo, naporno, srečno, mogoče nesrečno
Lepo in drugačno. Vedno sem bila drugačen otrok, čeprav se sama nisem tako videla... V bistvu je še zdaj tako;)
kakšnih dogodkov se spominjate iz otroštva, kaj vam je iz tistega časa pred šolo najbolj ostalo v spominu
Hm, predšolo se spomnim v glavnem svoje super varuške in varuha (njen mož), kako smo hodili po kostanj in po gobe, pa male šole se spomnim in kako smo se kaj igrali s sestro in bratom, naše trapaste fore, ki jih imamo nekatere še zdaj, pa kako sva z mami barvali obleke (čeprav je bilo to mogoče 2x), pa pekli torte, ki sem jih jaz seveda želela imet krasno okrašene, mami pa ni bila zato, hehe:) Zato zdaj pridno delam na tem, da bo pravi ekspert za torte še predno se moj  rodi... Spomnim se, kako so škripali očetovi čevlji po hodniku, ko je prišel domov in sem se vedno veselila. Pri sebi bom pazila, da ne bom toliko delala in hodila domov tako pozno, čeprav je to (konkretno hišo po šihtu) delal za družino.
Ful se spomnim svoje babice, ki mi je umrla, ko sem bila 6 let stara, ampak je pustila pečat... Krasna babica:) Ta druge se skoraj ne spomnim, sploh pa se ne spomnim nanjo, nič me ne veže nanjo, čeprav je umrla komaj pred par leti. Dedkov nisem nikoli marala, mam svoje argumente za to, hehe:) Recimo, da nista imela najlepšega odnosa do svojih otrok in žen.
Največja slaba vest iz otroštva pa je bila, da je bila enkrat sestra kregana zaradi mene - mami je mislila, da je ona posvinjala brisačo s krvjo, ker jaz pač še nisem mela  - no, v resnici sem si pa jaz probala izdret mlečni zobek in s tem posvinjala brisačo... Sem se pa sestri potem tudi enkrat kasneje sicer, opravičila za to in je skor umrla od smeha, zakaj sem se sekirala in mi seveda oprostila:)
Sestra mi je pomagala enkrat, ko nisem vedela, če je ta fant to, ker se mi je zdel preveč popoln - nič ni hotel naredit narobe in sem se bala, da me sploh ne bo razumel, če ni človeški. Me je potolažila, da bom napake gotovo še spoznala in naj uživam, dokler je tako. No, s tem fantom sem še zdaj, napake sem spoznala, samo me ne motijo toliko:)
Na brata sem bila včasih ljubosumna, pa sem hvalabogu pogruntala, da je to brezveze in zato se mava zdaj tako super:)
kakih strašnih travm pa nimam. Se najde kak neprijeten spomin, ampak nič takega, kot tu opisujete...
Spala sem prvič pri 18ih s svojim fantom, potem ko sva eno leto že hodila, vse je bilo spontano, nič ni bolelo, da niti ne vem, kdaj je bilo prvič... Všeč mi je da, sem imela svobodno vzgojo, da me niso utapljali v vati in tlačili v kletko, ampak da sta me rajši naučila mislit s svojo glavo, veliko bolj prav pride, hehe:)
kako se danes razumete s starši? boljše/slabše/anko kot v otroštvu?
Danes se razumemo seveda še boljše, saj zdaj ne živimo skupaj, hehe. Nobenemu ni treba prenašat muh drugega, vidimo se z očetom vsake 14 dni, ker pač ne živimo v istem kraju, pride pa on sem in mi včasih dol k njemu:) Se vedno tako potrudi, pa nakupi pol trgovine, da bomo ja radi hodli k njemu, hehe Z bratom se vidiva vsaj vsak teden enkrat, navadno večkrat, pa še tipkava si, kadar sva na računalniku, da ve, katera sladkarija ga čaka tu:) Sestra veliko časa ni v Slo. tako da se vidimo manjkrat, kadar pa je, pa tudi na kake 14 dni, isto z mami. Navadno ju kar brat pobere in pripelje:)
Če bi skup živeli, bi se pobili, hehe, vsak je po svoje težek:) Če se ne bi videli, bi pa znoreli:) Tako je pa ravno prav:)
ali se trudite, da bi napak, ki so jih po vašem mnenju delali vaši starši do vas, ne ponovili pri svojih otrocih?
Seveda se bom trudila! Zato se mi zdi ok, da se pogovarjaš, da veš, kaj je kdo delal narobe. To, da si priznaš, da tvoji starši niso popolni, je edino prav in potem ti ni treba ponavljat njihovih napak. Moja mami je recimo delala razlike med otroci, tega jaz ne bi rada delala. Moj oče je preveč delal in premalo crkljal mami, ki ga je preveč pogrešala. Oba si nista znala na pravi način pokazat, kaj čutita in nista vedela, da si je tudi zase treba vzet čas, to se trudim zdaj jaz, ko bo pa beba, bomo pa videli, kako bo, hehe, ne bi rada bila nekaj pametna, hihi:)
Mami včasih ni upoštevala kake moje veliiike želje, ki ni bila nič materialnega, ampak recimo, da bi šla enkrat z mano na drsališče, da bi me videla drsat... Njo je bilo pa sram, ker ni znala drsat in ni nikoli šla. Mi je bilo všeč, ko mi je enkrat rekla, da bi to spremenila, če bi lahko, hehe:) Trudila se bom, da moji strahovi lahko in predsodki ne bojo vplivali na otročka tako, da bi bil za to kaj prikrajšan. Upam tudi, da ne bom tako kolerična, ker taka, kot je bila ona, ko sem bila v OŠ, recimo, si res ne želim bit... Se je pa precej spremenila po ločitvi, svaka ji čast.
Oče pa strašno težko prizna,da ga je kaj posral, res se ful trudi, da ne dela nič narobe, ampak veliko lažje bi bilo, če bi si lahko kdaj kaj oprostil in šel naprej. vedno se trudi najt sto izgovorov, to mu je najhujše, vse bi naredil, da bo popravil napako, ne bo jezen, če ga ti poserješ, samo tega, da ga ej pa on posral, to mu je pa grozno, včasih prave banalnosti:) Ampak se trudi in zdaj že kaj lažje prizna:) pa malo preveč se sekira. Pa zdaj se zna veliko bolj zabavat kot prej.
Upam in se trudim, da bom jaz znala probleme reševat že prej, da mi ne bo treba it čez kako ločitev, da me do tega pripravi:) Vem, da se je v večini primerov pač treba zmenit in zato se rajši menim že zdaj s fantom recimo, kako bi v določeni situaciji (recimo vzgoji otroka) reagirala. Mi je všeč, ker se v gl. zelo strinjava.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ma je kul zdej
