|
Pupica -> Moja porodna izkušnja (13.9.2004 12:20:40)
|
Pozdravljene!
Obljuba dela dolg…baje!
Torej sedaj še malček daljša verzija moje porodne izkušnje.
Torej začelo se je dan pred porodom. Ob 5 uri zjutraj sem ob obisku WC opazila malo večji moker madež, ker pa je bilo izcedka zadnje dni več nisem polagala pozornosti, vzela sem dnevni vložek in sem šla lepo nazaj spat. Ker nisem vedela ali je to to ali ne, ker jo je bilo zelo malo, pa nobenega tistega slavnega čepa, pa tudi »gnezdenje z pospravljanjem«me ni obsedlo, itd…Sem še cel dan hodila naokoli malo po trgovinah (k sreči še zadnji nakupi). Poleg tega sem imela PDP šele 19.9. tako da se nisem obremenjevala, da bi me lahko kaj prehitelo.
Okoli 18h zvečer ko sem se peljala domov, pa me je začelo v križu špikati, vedno močneje, tako da nisem več našla udobnega položaja. K sreči je vozil moj dragi, če ne ne vem kako bi prcaplala domov. Doma sem kljub zgodni uri odšla pod tuš in spat. Okoli pol 9h zvečer pa mi je začela odtekati voda. Za moje pojme jo je bilo veliko-no potem mi je v porodnišnici odtekla še ostala in te je bilo pa res velikoooo! Poklicala sem mojega dragega, ki najprej kar ni in ni mogel verjeti. Na hitro sem se odpravila pod tuš, preoblekla, vzela potovalko in v porodnišnico. Če bi sedaj, ko vem koliko vode lahko odteče, še enkrat to prakticirala bi definitivno namesto vložka vzela brisačo s sabo, ker sem imela srečo, da je ostala odtekla v porodnišnici, kjerkoli drugje bi bila zadrega popolna.
Ker nisem imela napotnice, sem se v sprejemni samo vpisala, nato pa na oddelek. Najprej je sledil CTG, ki ga do tedaj še nisem imela (prvega bi imela predvidoma čez 1 teden). Z otročkom je bilo vse v redu, popadki sos e začeli pojavljati redneje in močneje. Ko sem se oblačila v haljo, pa je bila prava poplava, ko mi je naenkrat odtekla še ostala voda.
Z babico sva izpolnili papirje, podpis za epiduralno, pa še eni pairji. Sledil je klistir in britje. Tu sem sklenila da se ne bom obremenjevala, in res je bilo bolje vsaj za klistir. Sicer pa sploh ni tako grozno. No po obisku WC-ja sem si še privoščila tuš, ki mi je resnično prav prišel.
Očka se je ta čas preoblekel v zeleno in me že čakal ko sem prišla v porodno. Ker sem želela roditi z epiduralno, so mi vstavili kanal za infuzijo, poklicali anasteziologa, potem pa se je začelo čakanje…Ko so čez eno uro prišli so bili moji popadki že tako močni, da skoraj nisem čutila vstavitev katetra za epiduralno. No zdelo se mi je da je kaj hitro (meni se je zdelo da po 5 minutah) prijela epiduralna - čeprav je moj trdil, da je to psihološki učinek.Tedaj mi je bilo čisto vseeno, glavno da ni več tako zelo bolelo.
Ker sem imam zelo nizek pritisk, epiduralna ga še malo zniža, pa sredi noči, so mi ga malo bolj pogosto merili. Bolečina je bila kar zdržna. Potem pa me je začelo zebsti. Niti nogavičke niso pomagale. Babica mi je prinesla še kovterček, mene je pa kar treslo in treslo. Škripala sem z zobmi, da skoraj nisem slišala kaj govorijo. K sreči sem bila že precej odprta. Ko je prišla babica in naznanila, da sedaj bomo pa začeli potiskati, mi je bilo tako kot, a to je vse!?!
Malo mi je bilo težko, ker sem bila že precej utrujena, pa še z vseh koncev pritiski, »ko bo popadek pritisni«. Meni se je pa zdelo da se en dolg kar vleče in vleče. No poizkusila sem sodelovati in poslušati samo babico, ker vseh tako ali tako ne bi mogla, pa še zmedena bi bila. Poleg tega je bila pri mojem porodu prisotna babica Erika, za katero sem slišala same pohvalne besede. In res je zelo dobra oseba:angelkot angel se mi je zdela v tistem trenutku), pa tako zelo se mi zdi da mi je pomagala.
Potem pa sem slišala porodničarja dr.Sredanoviča, nekaj o tem da bo treba prerezat, če ne bo šlo, takrat sem se pa maksimalno potrudila, in potisnila, ker do rezanja mi pa res ni bilo – sploh ker sem se toliko trudila z masažo presredka in toliko upanja da me ne bi rezali. No v tistem trenutku se je porodila glavica, v drugem popadku pa še telešček. Od takrat naprej pa je bil očka bolj v akciji, prerezal je popkovnico, nato pa poslikal najino štručko. Jaz sem vmes že napol zaspala od utrujenosti.
Sledili so še podatki o moji punčki, ime je povedal že očka, potem pa še nekaj osnovnih podatkov, tu se že bolj malo spomnim. Potem so mi prinesli mojo mišiko v naročje, za prvi podoj. Ker je bila že izmena, sta babica in porodničar odšla, prišla pa je dopoldanska izmena, in sem bila kar malo razočarana nad »prijaznostjo«.
V porodni sem bila še skoraj do pol 9. To je bil zame najbolj mučen del tega dneva. Po celi noči sem bila namreč zelooooo zelooooo zaspana. Zbujala sem se, ko sem malo zakinkala, ker sem se bala, da bi jaz ali moja punčica padli z postelje (sej vem da skoraj ne bi mogle, ampak strah je pač strah). Jutranja sestra(alenka)mi je dala na trebuh zvonček in dejala da naj pozvonim, če bo kaj narobe, vendar raje ne ker je tako zelo glasen da se bodo prestrašle???!!!!-nekaj v tem smislu, vem samo da me je prešinilo, »Le zakaj za vraga mi potlej daješ zvonec, če naj ne bi zvonila?!?!«.No vmes je zvonček padel po tleh, tako da tudi če bi hotela zvonit ne bi mogla. Rekla je še da pride čez 10 minut – no zavlekle so se skoraj na eno uro. Razen čistilk ni bilo potem dooolgooo časa nikogar, jaz sem bila pa tako zelo zaspana in žejna.
Poleg tega me je kateter za epiduralno začel boleti in ko sem vprašala sestro, kdaj ga bodo odstranili, je dejala da kmalu – no to je bilo šele ob pol 10. Od celega poroda me ni nič bolelo le vbod za epiduralno. Sicer ne vem kakšen je postopek odstranjevanja, ampak meni se je zdelo, da če bi ga malo prej odstranili ne bi bilo nič narobe.
No ampak zadnja mora je bila hitro pozabljena, ko sem bila na oddelku, kateter za EA odstranjen, prvič na WC, vidla da je vse OK, še pod tuš, potem pa crkljanje z mojo miško do onemoglosti.
Za vse, ki ste odločene roditi v Jeseniški bolnišnici, jo zelo priporočam. Osebje je zelo prijazno in uslužno. Na vsa vprašanja so pripravljena odgovoriti in pomagati. Tista jutranja sestra, pač ni imela dobrega dneva, vsaj jaz si tako razlagam njeno prijaznost. Malo pa je bilo verjetno krivo tudi moja občutljivost po neprespani noči, in hormoni delajo tudi svoje. Glede hrane sem bila zelo zadovoljna, za večerjo sem imela navadno mlečno hrano, ki pa je kar prijala-je bilo lažje zaspati. Vsega je bilo v obilici. Vložkov je sicer vsake toliko časa zmanjkalo, ampak si moral samo reči sestri, pa so jih prinesle. Fino je le če imate s seboj mrežaste hlačke za enkratno uporabo, ker teh nimajo več v bolnici. Edina stvar nad katero pa nisem bila tako zelo navdušena je bilo postiljanje postelje. Ves čas bivanja, so samo enkrat preoblekle rjuhe, medtem ko »kovtra«ne. Potem ko prideš s pod tuša vsa sveža, v novi srajčki, pa smuk pod »krvav kovtr«…ni filing…
Posebno bi rada še pohvalila babico Eriko, ki je res oseba s srcem in dušo pri svojem delu. No o dr.Sredanoviču, pa tudi ni potrebno zgubljati besed. Jaz sem bila že v , ko sem zvedela, da sta onadva na izmeni, ker sem že prej slišala same pohvalne besede o njima.
Z mojo mišiko sva bile potem še 3 dni v bolnici, za 4 dan sva izprosili predčasen odhod, saj se je mišika zredila, rumeničke ni bilo, kolki b.p. nič več širokega povijanja, mamica pa tudi kot rožica.
Tko, to bi bila daljša verzija…nakaj dobrih ter nakaj slabih stvari…moram pa rečt, da je bilo dobrih absolutno več! Skratka, če bi šla še enkrat rodit, bi absolutno izbrala Jeseniško bolnišnico!
LP
pupica
|
|
|
|