simonka
|
Draga Mončka. Zelo sem ti hvaležna za vse informacije. Upam, da ti ne bo odveč če ti na kratko opišem svojo zgodbo. Imam sinka Timona ki bo ravno marca star 4 leta. Prav tako imam PDP 17.3.2007. Ker bom marca stara 37 let so mi naredili amniocintezo - vse ok . Pričakujemo še enega sončka najverjetneje bo Jaka. Na vseh pregledih so ugotovili, da bo ravno tako velik kot Timon (4100 in 54cm,) če ne še večji. Že pri prvem porodu so mi rekli, da se lahko odločim za CR predvsem zato, ker sem kot dojenček imela izpah kolkov in sem eno leto nosila železne šinice. Vendar sem se odločila za naravni porod. Ne vem kaj naj rečem. Na porodni mizi sem ležela celih 26 ur. Bila sem dogovorjena za epiduralno, vendar ker se nisem v 20 urah odprla niti za 3 cm mi je niso mogli dati prej kot zadnjih par ur, ko se mi je tako že zdelo, da ne zmorem več. Več kote 10 ur sem imela umetne popadke na minuto, ko pa sem končno rodila pa sem tako že imela 40 vročine. Res hudo, ampak ko dobiš štručko res vse pozabiš. Ampak ni bil ro problem, zaradi kompliciranega poroda je imel Timon, kar nekaj problemov - pljučnica, težave z srčkom... ne vem kaj še vse so mi takrat rekli. Bila sva v porodnišnici 15 dni in lahko si predstavljaš kako hudo ti je ko se bojiš za svojega otročka. Zelo sem bila žalostna in v skrbeh, 10 dni je bil na intenzivni, tko da sem hodila k njemu in ga dojila. Pri tem pa še problem vdrtih bradavic, Timonček slaboten, tako, da sva še imela težave z dojenjem. In potem kot čudež pri dojenčekih se je v parih mesecih vse uredilo in zdaj je naš timon pravi fantek velik 116 in 24 kg in sreča naše družinice. In prav zaradi vseh zapletov pri porodu in najbolj za dobro dojenčka se odločam za carski rez. Za sebe tako vem, da lahko vse pretrpim rada pa bi da bi imel naš drugi fantek lažjo pot na ta svet. Se še odločam veliko pa si mi pomagala tudi ti. Ker imaš sama dva otročka verjetno veš, da me tudi skrbi za Timončka, da ne bom predolgo v bolnici, da me ne bo preveč pogrešal in tudi da bo novorojenček čimveč z menoj in da bi kljub teževam z bradavicami lahko dojila. Hvalabogu, da imam zlatega moža, ki mi resnično dosti pomaga in je res zlati očka, ki bo zagotovo poskrbel, da bom hitro okrevala in da se bosta naša fanta dobro počutila. Sem optimistična in verjamem, da bo šlo vse ok pa vendar saj veš kakšne smo mame. Verjetno bom še teh sedem tednov zelo razmišljala o vsem in te prosim, če se še lahko obrnem nate s kakšnimi vprašanji. Zaenkrat lep pozdravček
|