|
karmy -> Otroci so (preveč) zaupljivi (16.1.2007 16:26:52)
|
Otrok je vsak dan v stiku z različnimi ljudmi, med katerimi so lahko tudi takšni, ki bodo poskušali izkoristiti njegovo zaupljivost. Otrok se mora naučiti sam skrbeti za svojo varnost, saj ga straši ne morejo spremljati vedno in povsod.
[image]http://www.siol.net/novice/XP_Images/155405070112144122111-0.jpg[/image]Otroci so po svoji naravi zaupljivi. To samo po sebi ni napačno, zlasti ne v odnosu do staršev, saj je naravno in normalno, da se v tem odnosu počutijo varne in zaželene. Žal narave tega odnosa pogosto ne znajo ločiti od odnosov s številnimi drugi ljudmi, s katerimi vsak dan prihajajo v stik. Staršem je po navadi všeč, da je otrok vedno komunikativen in sposoben hitro navezovati stike.
Žal se v otrokovi bližini lahko znajdejo tudi posamezniki, ki bodo želeli njegovo zaupljivost na tak ali drugačen način izkoristiti. Bodisi tako, da otroka telesno (in duševno) poškodujejo ali od njega pridobijo podatke, s katerimi se lahko na nelegalen način okoristijo (npr. kdaj staršev ne bo doma ali bo družina na počitnicah in bo stanovanje prazno…).
Otroku je treba privzgojiti pravo mero zaupljivosti in komunikativnosti, vendar tudi zdravo mero nezaupljivosti do tujcev in vseh ljudi, ki bi ga kadarkoli nagovarjali k njemu ali drugim škodljivim dejanjem ali zlonamerno postavljali različna vprašanja.
Dovoljeno je reči ne
Straši pogosto otroku pretirano poudarjajo ubogljivost. Pretirano v tem smislu, da otok v sebi zatre svoj naraven občutek za varnost. Kadar otrok začuti, da je nekaj zanj nevarno ali neugodno, je normalno, da ne želi slediti določenim napotkom. Predvsem vzkipljivim staršem se dogaja, da vsako nasprotovanje otroka občutijo kot trmo in samovoljno upiranje. S pretirano strogostjo preprečijo, da bi si otrok privzgojil sposobnost lastne presoje situacije. Takšen otrok je pretirano vljuden do vsakega odraslega in zelo težko, če sploh, zazna zlonameren pristop.
[image]http://www.siol.net/novice/XP_Images/155405070112144122111-1.jpg[/image]Vzgoja za varno vedenje se torej začne v družini. Kadar v otrokovi reakciji zaznamo, da se določene situacije utemeljeno boji ali izogiba, ne bomo brezpogojno zahtevali, da nas uboga. Ali mora otrok v določeni situaciji ubogati ali ne, naj starši presojajo brez jeze in pri tem ločijo med trmo na eni in pristnim strahom na drugi strani.
Prijazen stric ni vedno prijazen
Naslednja stvar, ki lahko otroka zmede, so stereotipi. Otroci imajo navadno zelo poenostavljeno predstavo o tem, kateri ljudje so slabi (oz. nevarni) in kateri dobri; zlobneži pač niso vedno grdi, čudni ali strašljivi posamezniki. Težava je ravno v tem, da jih bo v nevarno situacijo najpogosteje vabil nekdo, ki bo namerno zelo prijazen, navidez prikupen in dobronameren.
Na otrokove predstave lahko vplivamo z vsakdanjimi pogovori. Otrok naj ljudi ne presoja le po njihovi zunanjosti in gestah, pri komunikaciji z ljudmi mora biti pozoren tudi na druge zaznave in lastne občutke, ki ga opozarjajo, da nekaj ni v redu. Predvsem naj ne bo zaupljiv do kateregakoli neznanca; neznanec pa je lahko tudi človek v uniformi, npr. poštar, če ga otrok osebno ne pozna.
[image]http://www.siol.net/novice/XP_Images/155405070112144122111-2.jpg[/image]Pravila, katerih naj se otrok vedno drži
Kadar ima opravka z neznano osebo in v nevarnih situacijah, naj se otrok vedno drži določenih pravil:
1. Od neznanca nikoli ničesar ne vzamem; ne ponujenega bombona, igrače, denarja ali česarkoli drugega.
2. Z neznancem se nikoli ne pogovarjam.
3. Z neznancem nikoli nikamor ne grem in se nikamor ne peljem.
4. Če me neznanec sprašuje za pot (ali kaj podobnega), se ne približujem. Lahko dam kratek odgovor, več nisem dolžan. (Odrasel se po pomoč nikoli ne obrača na otroka.)
5. Neznancu nikoli ne zaupam svojega naslova.
6. Kadar se oglasim na telefon, nikoli ne povem, da sem sam doma. Vedno vprašam, kdo kliče in kaj želi. S neznancem se po telefonu ne pogovarjam. Klicatelj lahko pusti številko, da ga bodo starši poklicali nazaj.
7. Kadar sem sam, nikoli ne odpiram vrat. Pogledam skozi kukalo in vprašam, kdo je in kaj želi. Vrata morajo biti zaklenjena do prihoda staršev.
8. Če neznanec skuša nasilno vstopiti, me straši ali mi grozi, pokličem 113.
9. Če me kdo ogovarja iz avta, grem hitro stran.
10. Če mi neznanec sledi ali me poskuša zgrabiti, vpijem (neznanci se bojijo pozornosti) ter stečem stran - k najbližji trgovini, hiši ali nazaj k šoli. Kasneje to obvezno povem staršem in/ ali vzgojitelju oz. učitelju ali prijatelju.
11. Kamorkoli grem, imam vedno s sabo prijatelja. (Neznanci raje izbirajo otroke, ki so sami.)
12. Vedno kadar: vidim, da je nekdo poškodovan ali zelo bolan, pride do prometne nesreče, ali požara, ali če se izgubim, v najbližji telefonski govorilnici oz. s svojim telefonom takoj pokličem 113. (Ta klic je vedno brezplačen.)
Otroku večkrat ponavljajte, da se mora zgornjih pravil držati ne glede na to, ali ga pri tem kdo še tako prijazno odvrača od tega. Prav tako velja poudariti, naj se gornjih pravil drži tudi takrat, kadar določeno osebo sicer pozna, pa ima zaradi kateregakoli razloga občutek, da mu ne želi dobro.
Otroka učite, ne strašite
Kar je zapisano v tem sestavku, je gotovo razumljivo odraslim, morda pa ni vedno razumljivo otroku. Otrok ima črno-belo predstavo o svoji okolici; ljudi loči na dobre in slabe. Če mu boste le govorili, naj se boji neznancev, ga boste s tem le prestrašili, ne pa obvarovali pred resnično nevarnostjo. Otroka opazujte in ga v vsakdanjih situacijah navadite varnega vedenja, predvsem pa ga spodbujajte in učite lastne presoje različnih situacij in ljudi.
|
|
|
|