Panika (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Čvekanje v pričakovanju



Sporočilo

Danjelca -> Panika (15.1.2007 13:30:27)

Stejem se zadnje tedne do poroda.PDP je 8.2.Hodim v materinsko solo,berem veliko knjig,skratka se z vso mocjo trudim,da bi dosegla kar se da najlepse in najboljse rezultate v vlogi mamice.Ampak,me prijema taksna panika,...
Vsak dan se sprasujem ali bom kos v tej vlogi.Kar take misli mi rojijo po glavi,da ne bo ničesar vedla kako in kaj z otrokom,ko bova prisla iz pordnisnice...zgubljena bom.Cepav imam sama veliko izkusenj v praksi z otroki...delala sem na pediatricnem oddelku,ter v porodnisko-ginekoloskim odd. Ampak zdaj bom sama imela svojega otroka,to je drugace!
Aja,se to:Se vedno me prijemajo grozni obcutki samote kot neka depresija..nevem kako se resiti teh obcutkov![image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]



katis -> RE: PANIKA (15.1.2007 14:15:45)

Ojla,

najprej - strahove glede tega, kako bo zmogla, ima verjetno prav vsaka nosečnica. Verjamem pa, da tebe, ki si že toliko videla na pediatriji, verjetno malce 'matra' ravno zato, ker poznaš preveč vsega, tudi tistega negativnega. Zato se še bolj bojiš. Vem da je zlajnano, a poskusi malce odmislit vse skupaj in se prepričaj, da te bodo tudi tvoji občutki že prav vodili čez vse.

Če se ti pa resnično zdi, da je vse skupaj prveč obremenjujoče in se ne moreš pomiriti in te grabi depresija, pa bi bilo morda dobro, da se pogovoriš še s kom, ki je za to usposobljen. Morda najprej s svojo G, ki ti bi lahko še koga svetovala. Vsekakor pa depresije ne moreš kar zanemariti. Res, pogovori se morda tudi s kakšnim psihiatrom. Ženske smo že tako precej občutljive, med nosečnostjo še toliko bolj - sama lahko v trenutku sedaj začnem jokat, pa sem prej bila vedno taka osba, ki je lahko solze 'požrla' v vsakem, še tako težkem trenutku. Definitivno pogovor pomaga. In to, da prepoznaš svoje strahove tudi. Že to je veliko. In potem gre lažje dalje.

Ne nazadnje pa - zaupaj vase in v to, da bo vse dobro.

Držim pesti zate!

katis



sneška_ -> Panika (15.1.2007 15:16:03)

Nič se ne sekiraj . Verjemi v sebe.Nobene izkušnje z otroci nisem imela in ko sem rodila svojo punčko se bila kot  Alica v čudesni deželi pa še na vrh sama . Nobenga okrog mene nisem imela  sem moža. Ni tašče ni mame  samo mož in babica.

Pa sem se naučila in sprejela vlogo mame  odlično.In počasi se učila,gleedala otroka navadila se na jok otrokov in je ratalo.     



Marelica -> Panika (15.1.2007 15:41:12)

Danjelca, katis ti je zelo dobro napisala, skoraj nimam kaj dodat. Nikoli ne pozabi ali pa naj ti ne bo nerodno prositi za pomoč, če ti bo prehudo. Po porodu namreč sledi še večja zmeda s hormoni in poporodne depresije sploh niso nič neobičajnega. Mislim, da skoraj vsaka da kako blago skozi. Jaz ti iz svojih izkušenj povem, da sem si po 3 dneh v porodnišnici blazno želela domov, po drugi strani pa sem se panično bala, da ne bom zmogla brez medicinskega osebja. Pri prvem otroku taki občutki sploh niso nič neobičajnega. Pa sva na koncu sama z možem vse zmogla (imamo babici in dedka daleč stran).

Aja, pa nikar si ne misli, da smo druge mamice popolne. Čisto vsaka se mora materinstva šele naučiti. Ti imaš pa proti nekaterim še tolikšno prednost, da imaš že nekaj prakse. Le pogum, res se nimaš ničesar bati![sm=smiley2.gif]

[sm=pikapoka1.gif]




Stran: [1]