kalbo -> RE: dve družini pod isto streho (11.1.2007 8:14:42)
|
Pogovorit Nekateri ljudje se ne znajo pogovarjati. V moji primarni družini se nikdar nismo pogovarjali, če že, so bile to banalne stvari. Težko se jim kaj dopove, poleg tega pa moram itak biti za vse hvaležna in meni želijo "samo pomagati", ko se vmešavajo. Ravno v tem je težava, v pogovoru in v občutku, da moraš biti hvaležna zakaj že? Tudi za njiju dva je velik plus pri takšni ureditvi. Moja taščica tudi kdaj uleti tko brez zvonca, pa samo rečem, ja hudiča, spet se je zvonec pokvaril, pa je za nekaj časa mir. Na stopnišču smo pa tudi vedno oblajani. Če nas pa slučajno ne sliši pa itak mali vpije didiiii, mamaaaa, tko da potem itak oba priletita.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Včasih mi gre to malo na živce, po večini mi je pa smešno in mi je všeč, da nas imata rada, predvsem tamalga. Če pa kam gremo za ves dan, al pa za dlje časa, se pa meni zdi stvar bontona da človeku, ki živi v isti hiši s tabo to poveš. Saj nimate nekih skrivnostnih poti a ne. S tem lahko nekoga rešiš mnogih skrbi. Z vidika tamalga je pa tako življenje oziroma ureditev idealna. Zjutraj gre v spalki v varstvo, pa tud midva si lahko privoščiva večerni sprehod med tem ko gre mali na obisk dol. Tud baby fon lovi v spodnji štuk, tako da tud kino ni za naju nekaj nemogočega. Vse te stvari nebi ble izvedljive, če bi živeli narazen. Malo več razumevanja z obeh stvari in en iskren pogovor zna tudi pri vas stvari postavit na prave tirnice. Veš, da tastari ne dobijo občutka, da so nezaželjeni jih moraš od časa do časa povabit na kak kozarček. Sam to vedno počnem, potem nimata potreb preveč hodit sama od sebe gor.
|
|
|
|