nejcko
|
Čeprav sem napisala, da ne bom več sodelovala v tej temi, moram še tole napisati.
Če bi bil svet popoln, ne bi rabili domov za otroke, saj ne bi bilo otrok, ki bi bili v njih. Ampak tako preprosto pa spet ni. Če si se odločila, da daš fantka stran, ti tega nihče ne bo mogel preprečiti, ampak sem prepričana, da vse pa tudi ne bo šlo tako lahko. Dvomim namreč, da ena mama lahko kar pride na CSD in reče, da je njen otrok nemogoč in da bi ga rada dala v dom. O, ne. Ti kot starš, si dolžna poskrbeti za svojega otroka in sigurna sem, da bodo na CSD skušali ugotoviti, kakšno je dejansko stanje. V igri ni problematičen najstnik, ki je v navalu hormonov izgubil tla pod nogami, ampak otrok, ki je pred kratkim izgubil očeta.
Res imaš ti polno skrbništvo nad otrokom - ampak na CSD-ju mu bodo prej kot dom, skušali najti primernejše skrbnike, to pa so tvoji ali moževi starši, tete, strici. Bodi prepričana, da če imajo fantka radi, da ti ne bodo pustili kar tako ga dati stran. Glede tega mislim, da te čaka še kar trnova pot.
Pod drugo pa naj ti še enkrat povem, da lahko razumem tvojo nemoč ob vzgajanju otroka, ki nič ne uboga, ki je trmast, ki nič ne sliši, s katerim si večji del dneva na bojni nogi, ki je ljubosumen na mlajšo sestro (ja, tudi sama imam še 2,5-letnico), ki uniči skoraj vsako stvar, ki mu pride pod roke, ki gre zjutraj slabe volje v vrtec in popoldne pride slabe volje domov, ki kriči in isiljuje, ko hoče kakšno stvar, ki se meče po tleh in mlati okoli sebe, ko kaj ni po njegovo, ki mi reče, da me nima več rad, da me bo zamenjal, celo, da me bo ubil, da ne mara nobenega, da njemu nič ne pomagam, ampak samo njegovi sestri, le-tej vse jemlje iz rok, ji nagaja, jo mimogrede porine ali udari ...
Ti je kaj znano?
Ampak to je še vedno moj otrok ... otrok, ki sem si ga želela, ga 9 mesecev nosila pod srcem, ki je pri porodu skoraj umrl. Otrok, ki se stisne k meni in mi reče, da je moj srček, da me ima rad, da sem njegova mamica. Otrok, ki me s svojimi domislicami spravlja v smeh, v zadrego, včasih v obup in jok. Otrok, ki mu ni para na tem svetu ... otrok, ki ima tako vražje črne oči, ki nagajivo bliskajo in so polne čudenja in smeha ... moj otrok. Nisem si ga izbrala, a sem ga dobila ... z nekim meni še nejasnim in neznanim namenom. In je moj in moj bo ostal.
Še enkrat ti polagam na srce, da se boriš zanj, kot si se borila zanj, ko si skušala zanositi, ko si ga nosila v sebi, ko si ga rodila, ko je bil bolan in ko je jokal. Poišči še enkrat pomoč.
Ni važno, če boš klonila pod težo bremena, važno je, da če boš že klonila, boš klonila trudeč se ne kloniti!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Upam res. K drugač pa res ni vse vredu s tvojo glavo! 
- ampak sta moja in ne dam ju za nič na svetu. 
