|
emaa -> najin parček in veliki borec David (2.1.2007 21:43:26)
|
Punce tu se sicer še nisem oglašala, pa bom samo pripela zgodbo našega Davida, saj trenutno ni časa in ga pri dvojčkih tudi ne bo.
Glede Davida pa je takole. 26.11. sem rodila s spinalnim blokom, tako da naj bi mi fanta takoj pripeljali. Luka je imel težave z dihanjem, tako da so ga odpeljali na intenzivno na opazovanje, Davida pa sem dobila k sebi in sva se takoj podojila. Je imel zelo močan sesalni refleks. Naslednji dan so pripeljali tudi Luko, ki ni imel drugih problemov kot ohranjanje temperature, zato je bil v vodni posteljici in so mi ga dali le za 10 minut v roke. 27.11. v ponedeljek popoldne je David začel bruhati, vendar veliko dojenčkov bruha porodno vodo. Bruhal je tudi ponoči tako da so sestre na to opozorile tudi pediatra v torek (je bil pri sestrah čez noč, kot je po carskem rezu v navadi), ko sta bila oba cel dan prvič pri meni, saj sem bila na oddelku, nič več na intenzivni. David je skoz bruhal, tako da sem klicala sestre, vmes so mu aspirirali želodček, kar bruhanja ni umirilo, samo da ni bilo več zelene barve temveč bele. Cel dan je zelo malo jedel in zvečer, ko so ga sestre odpeljale je spet bruhal, takoj so ga odpeljale na intenzivno in mi to sporočile.
Naslednji dan so me nujno klicali dol in mi povedali, da ima prirojeno zaporo črevesja in da nujno rabi operacijo. Podpisala sem papirje in so ga urgentno odpeljali v klinični center na otroško kirurgijo saj je bila tisti dan dežurna abdominalna kirurginja, ki operira tudi otroke. Pred operacijo sva ga s Klemenom šla pogledat in bila obveščena o tem kaj bi lahko bilo z njim narobe, pa se je izkazalo, da je še hujše. Povedali so nama, da morava sama klicati kdaj bo konec operacije, da oni ne obveščajo. Pa sem klicala. Po dveh ali treh urah povejo, da je iz operacijske in mi hladno povejo, da je zelo kritičen, da lahko umre, saj je imel zavozlano črevesje in so mu ga precej odstranili saj je umrlo. Potem pa telefon predali kirurginji, ki je bolj normalno povedala. Ko mi je rekel, da mi otrok lahko umre, sem mislila, da bom skupaj padla. Takoj sva ga šla s Klemenom spet pogledat. Bil je tako bogi, ves majhen in priklopljen na ogromno cevk v inkubatorju. Povedali so nama, da čez dva dni sledi nova operacija, saj je bil vozel v tankem črevesju, ki ga potrebujemo za absorpcijo hranil. Dojenčki ga imajo med 2 in 2,5 metra, njemu so ga odstranili več kot meter in mu ga malce več kot meter pustili, saj ga meter potrebuje za normalno življenje. Tisti del, ki so ga pustili, pa je bil poškodovan in niso vedeli ali bo preživel – nova operacija je bila namenjena kontroli tega in morebitni odstranitvi še nekaj črevesja, če bi ga kaj več odmrlo. Seveda so se borili tudi z dehidracijo in splošnim slabim stanjem.
V petek so nama cel dan govorili, da bo vsak čas operiran, zvečer pa rekli, da operacija ni potrebna, saj zelo dobro izgleda. V soboto sva bila obveščena, da to ni res, da brez operacije stanja ne morejo preveriti. Po operaciji sva bila obveščena, da se je črevesje prekrvavelo, kot po čudežu, saj je bil tisti del, ki so ga pustili čisto črn. Vendar pa se je črevesje skrčilo (kar je normalno) in ima sedaj manj kot meter črevesja in sindrom kratkega črevesja, kar pomeni da bo moral dobivati dodatno hrano tudi direktno v krvni obtok. Je bila pa pozitivna novica, da se je pokakal, torej da je črevesje prehodno.
Čez nekaj dni so mu s sondo direktno v želodček začeli dajati moje mleko, da vidijo ali bo šlo čez črevesje. Po dobrem odzivu so mu obremenitev začeli povečevati in sčasoma je začel hrano dobivati po cuclju. Del hrane pa je še vedno dobival direktno v žilo. 14.12. so mu z operacijo namestili stalen kateter za prehrano, ki je vstavljen v veno, ki gre iz desne roke direktno v srce. Nahaja pa se na desni strani prsnega koša in je speljan v srček. Istega dne sva šla z Lukom domov iz porodnišnice, saj je bil od sobote brez vodne postelje. 18.12. je šel iz intenzivne na oddelek, sedaj lahko poje toliko hrane kot želi. Midva ga lahko previjeva, nahraniva, nekajkrat sva se tudi podojila. Ta kateter mu dovaja hrano s pomočjo pumpe. Domov pa bo David lahko prišel šele, ko bova znala rokovati s katetrom in ko bo na voljo pumpa za kateter. Upava, da bo nekje do srede februarja doma. Je pa naporno, saj si pumpam mleko zanj, obenem pa je Luka polno dojen, le ko sem na obisku pri Davidu dobi Aptamil. David zelo lepo napreduje in je 1.1. dosegel 3kg, tako da sta z Lukom razlike morda 100g. Rokovanja s katetrom naj bi se začela učiti v naslednjem tednu. In sedaj čakamo, da bomo vsi 4 doma. Vendar pa Davidova bolezen pomeni, da v vrtec ne bo mogel, saj je rokovanje s katetrom pretežko, tako da bom verjetno morala ostati doma, s čimer se bomo spoprijeli, ko bo čas. Sedaj upamo na najboljše in smo veseli, ker je drugače David zelo zdrav in močan fant.
|
|
|
|